Vendar pa, ko govorimo o stanovanjski problematiki, ne govorimo samo o nekaj sobah za zaklenjenimi vrati, ampak o celotni infrastrukturi bivanja, ki so ga nekoč ponujale mestne četrti in soseske: skupni prostori, rekreacijske površine, vrtci in šole, ki se gradijo hkrati s stanovanji, vsem dosegljiva zdravstvena oskrba – vse to sestavlja mrežo vsakodnevnega sobivanja, ki je zasebni investitorji ne bodo soustvarjali, mesto pa je ne zahteva. Mesto, v katerem lahko živijo tudi ljudje s slabše plačanimi, vendar za družbeno kohezivnost ključnimi poklici, in ki omejuje privilegij avtomobila na javnih površinah, je tudi mesto, ki si upa regulirati posameznike z veliko družbene moči. Samo tako mesto je varno mesto.
Supermesto, Vizija mesta Ljubljana 2045, je dokument iz magistrata, ki delno nagovarja tudi takšne probleme. S poudarkom na pristopih, ki so zelo drugačni od seznama velikih in impresivnih gradbenih projektov, s katerimi je župan zmagal na volitvah davnega leta 2006 (in jih še v vseh dveh desetletjih vlade z absolutno večino v mestnem svetu ni uresničil do konca), se dokument zdi kot program katerega izmed županovih protikandidatov. Vsaj sam ga berem kot implicitno priznanje, da je Ljubljana turističnega spektakla, nepremičninskih špekulacij, nezaključenih gradbišč, podzemnih garažnih hiš, velikih komercialnih stolpnic, ignoriranja civilnih iniciativ in zanemarjanja solidarnostne infrastrukture, že od začetka zgrešena. Zato bi bilo smiselno, da bi popravni izpit prestolnice izvajal kdo drug kot človek, ki je imel dvajset let škarje in platno že v rokah.
Vir: Delo