Tudi nam se je zgodil Mijić z imenom Boštjan Bedene: opravili smo mu storitev na novogradnji, ni plačal, smo ga tožili in tožbo pravnomočno dobili, a je to le mala tolažba – toženo podjetje je »podjetnik« zaprl in prenesel dejavnost na novo podjetje skladno z Mijićevo doktrino. In seveda neumorno in neovirano dela naprej. Zakaj bi se ukvarjal s pravnomočnimi dolgovi, če mu to ni potrebno? Če lahko zbeži v novo podjetje.
Če bi se slavna trojica politikov zdrave pameti želela proslaviti s kakšnim zakonom, bi najprej spremenila zakone, po katerih lahko kdorkoli goljufa poštene ljudi in poštena podjetja. Ne more se vsakdo ukvarjati s kakršnim koli poslom brez konkretne materialne odgovornosti za svoja dejanja. Denimo projektanti lahko nastopamo na trgu le v primeru, da ustrezno zavarujemo svojo odgovornost. Torej če naredimo napako, bo stroške plačala zavarovalnica, če jih sami ne moremo pokriti.
In če enkrat nek poslovnež naredi napako, ki je ni odpravil, bi seveda moral izgubiti pravico do odpiranja novih podjetij, kjer se bo zelo verjetno obnašal enako. Ne le to, vsako podjetje bi moralo imeti določeno materialno zavarovanje za primer neporavnanih obveznosti. Bodisi da gre za depozit ali drug zavarovalniški potencial. Namreč povsem nelogično je, da s. p.-jevci, torej mali podjetniki, odgovarjajo z vsem svojim premoženjem za svoje dolgove, medtem ko lastniki podjetij ne odgovarjajo s svojim premoženjem, ampak za to odgovarja podjetje samo. Torej lahko »podjetniki« delajo, kar želiijo, škodujejo drugim, kolikor le morejo, brez posledic za lastnike, ki so krivi za te negativne podjetniške rabote. Spomnimo se na gradbena podjetja, ki so izkoriščala s. p.-jevce in jim niso plačala storitev, oni pa so morali plačati dobavitelje: epilog je bil pošasten – obrtniki so propadali in delali samomore, podjetja, ki so to povzročila, pa niso bila kaznovana, saj jih ščiti zakon. Poštenemu in korektnemu poslovnežu ne bi predstavljalo nikakršnega problema, da zagotovi garancijo za svoje dolgove, za lumpe tipa Mijić, Bedene … pa bi to seveda bila težava, saj bi to ogrozilo njihovo tehnologijo poslovanja.
UI sem predstavil gornji nesmisel in jo prosil za predlog dopolnitve ZGD, 8.b-člena, ki govori o zavarovanju obveznosti gospodarske družbe, kjer bi uvedli obveznost zagotovitve zavarovanja za izpolnitev zakonsko opredeljenih obveznosti. Mi je tudi predlagala, da se v zakonu predvidi nov sklop: »Sistem obveznega zavarovanja upnikov ob ustanovitvi in prenehanju gospodarskih družb«. Tako bi imeli enoten predlog, ki bi združeval kavcijo, odgovornost ob zlorabi in učinkovitejše preprečevanje prenosa poslovanja z namenom izogibanja dolgovom. Seveda mi je UI v nekaj sekundah naredila vse potrebne dokumente in mi predlagala, da predlog pošljem na Ministrstvo za gospodarstvo in poslancem. Verjetno bi to bilo poniževalno, saj sem prepričan, da je na obeh naslovih veliko zdrave pameti, ki prekaša UI, in da bodo znali sami narediti še boljšo varianto zakona, ki bo preprečeval zlorabe in evidentna, legalno podprta kriminalna dejanja.
Verjetno je iluzorno od prevarantov, lažnivcev in kriminalcev, ki nam trenutno vladajo, pričakovati spremembe, ki so v nasprotju z njihovimi ideali in ravnanji. Zanimivo pa je, da tega enostavno rešljivega problema doslej še nobena vlada ni uredila v korist oškodovancem, kot da bi na tem ministrstvu bili sami Mijićevi privrženci in kot da bi negativni poslovni model kupil politiko.
Bojko Jerman, Dolsko