Podražil je stanovanja, podražil je hrano in gostilne, domačine nagnal iz mest v predmestja, v Ljubljani, na Bledu, na morju in v hribih je poleti nemogoče živeti. Država turizem podpira z vsemi sredstvi, od podkupovanja tujih novinarjev, influencerjev in vodnikov do akcij, ki govorijo o turizmu samo dobre stvari. Prebivalcem pa se zdi, da se zanje ne briga nihče.
Nedavno nam je neki gostilničar rekel, da kdor ne more živeti v Ljubljani in plačevati stroškov bivanja, mora oditi v kakšno cenejše mesto. Saj vemo, kam: v Kamnik, Litijo ali Logatec. Razumemo, že gremo, že bežimo. Vprašati se moramo le še to, ali slogan Ljubljano Ljubljančanom spremenimo v Ljubljano turistom, in samo še upamo, da bodo prihajali tudi pozimi, da bodo polnili proračune. Za zdaj pridejo le, ko je sonce toplo. Zadnjič, bil je turistično neatraktivni november, smo se ob devetih zvečer odpravili v vinoteko v starem delu prestolnice. Ravno zapirali so in nas niso hoteli postreči, čeprav je na vratih pisalo, da so odprti do polnoči. Zaprli so tri ure prej, kar je, mimogrede, prekršek. Podobno je bilo konec poletja, v restavraciji ob Ljubljanici. Zakaj? Vsi so že odšli, je natakarica pokazala na odhajajoče angleške goste. Za Slovence se ne izplača imeti odprto.
Pred časom smo se pogovarjali z Avguštinom Devetakom, enim najpomembnejših gostincev v Furlaniji. Zagotovil nam je, da so slovenski gostje v Italiji najboljši, razumejo hrano in vina ter ne tečnarijo pri računih. Morda je čas, da to začnejo razumevati tudi naši gostinci in tisti, ki vodijo našo nazadnjaško turistično politiko.
Vir: Nedeljski dnevnik