Če slednje drži, smo se znašli v točki neskončnega paradoksa. Strah, ki poganja materializem in sebičnost, nas je potisnil do točke, kjer lahko ugotovimo, da živimo le še za druge. Ne nazadnje zanje ves čas nastopamo. Tehnično gledano nas je zapovedani egoizem presnovil v altruiste, ne da bi se tega zavedali.
Verjetno prav iz te kompleksne sprege izvira pogojni refleks seganja po telefonu: če ne bomo posneli, ne bomo (do)živeli. Zato je vsled pandemije iskanja potrditve od zunaj postalo popolnoma naravno, da se ob vsakem dogodku, o katerem menimo, da bi utegnil ujeti nekaj pozornosti drugih, najprej primemo za telefon.
Torej se ne gre čuditi časopisnim naslovom izpred tednov, ki so se zgražali, da je bila prva reakcija nekaterih mimoidočih ob v Dravi utapljajočem se otroku snemanje namesto pomoči. To je bil zgolj odraz dobrega družbenega inženiringa. Vodje oddelkov na Meti, Googlu in še kje so lahko ponosni na svoje delo. Da ti v nekaj letih v človeško nrav uspe vgraditi tak refleks, to ni mačji kašelj.
Še dobro, da je bil tam neki osem dekad star primerek človeške vrste, ki si še ni naložil zadnjega svežnja programske opreme na matično ploščo in je odreagiral tako, kot je. Namesto da je segel po telefonu, se je stari zagnal v vodo in malega živega in zdravega potegnil ven. Nima sicer dokazov, s katerimi bi svojim sledilcem pokazal, kaj je storil in kaj doživel, a zna biti, da se je v naslednjih dneh prav zaradi tega počutil presenetljivo dobro.
Vir: Delo