Ali pa mamo, ki je s pametnim telefonom besno fotografirala in povečevala deklaracijo na škatli piškotov? Dobrodošli v sodobnem potrošniškem svetu, kjer se vsakodnevni nakup ali odpiranje škatle z novo napravo hitro spremeni v neprostovoljen test vida.
Živimo v dobi neverjetnega tehnološkega napredka. Pametne ure nam merijo raven kisika v krvi, avtomobili znajo parkirati sami, kot družba razvijamo umetno inteligenco, ki rešuje kompleksne enačbe v sekundi. Ko pa v roke primemo nov, domnevno »uporabniku prijazen« tehnični izdelek ali želimo v lokalni trgovini preveriti sestavine svojega kosila, trčimo ob komunikacijski srednji vek. Zataknemo se pri mikroskopskem tisku.
Radi se tolažimo, da je branje drobnega tiska zgolj in samo problem starejših generacij. A resnica je daleč od tega. Nečitljive deklaracije, na katerih so informacije stisnjene v minimalen prostor, brez presledkov, in natisnjene v bledo sivi barvi na odsevni podlagi – pogosto v sedmih različnih jezikih – so nočna mora za vse nas.
Izgovor proizvajalcev, da na embalaži ali v knjižici preprosto zmanjkuje prostora, je vedno znova prozoren in ciničen. Zanimivo je, da se za ogromen, bleščeč logotip podjetja, idilično fotografijo nasmejane družine na travniku in velikanski, marketinško dovršen napis »100 % naravno« prostor na embalaži vedno čudežno najde. Ko pa je treba jasno navesti, iz česa ta »narava« sploh sestoji in kaj z njo početi, je vsak milimeter naenkrat predragocen in pisava se skrči na raven bakterije.
Morda pa bi bilo najbolj pošteno, če bi nam trgovci ob vhodu poleg nakupovalnih vozičkov začeli deliti še povečevalna stekla.
Vir: Nedeljski dnevnik