V naš DNK je močno zapisan že od same zore človeštva, ko so naši predniki tekli iz preproste nuje po preživetju – da so ujeli svojo večerjo ali pa pravočasno ubežali nevarnosti in krempljem, da ne bi večerja postali sami. Danes na srečo ne bežimo več pred zvermi, a naše telo, od kosti do možganov, še vedno nujno potrebuje tisto, čemur strokovnjaki hudomušno pravijo »vitamin O« – obremenitev. Gibanje je naš osnovni gradnik, zato je tek v resnici prvinsko vračanje k našim najglobljim koreninam.
Vsakič ko na maratonu opazujem utrujene tekače, se spomnim anekdote o starejšem gospodu, ki je ciljno črto pretekel daleč za vsemi, ko so organizatorji že pospravljali zaščitne ograje. Zadihan, z bolečino v prav vsaki mišici, a z nasmehom, ki bi lahko osvetlil vse mesto, je dvignil roke visoko v zrak. Za njim ni bilo nikogar več, a v tistem trenutku je bil največji zmagovalec na svetu. Maraton te namreč hitro nauči izjemno pomembne lekcije: povsem vseeno je, ali ciljno črto prečkaš prvi in podiraš svetovne rekorde ali pa prideš zadnji, ko se tekaška zabava že počasi umirja.
Vsak prihod v cilj je zmaga. Je ultimativna zmaga nad tistim nadležnim glasom v glavi, ki ti je na tridesetem kilometru vztrajno šepetal, da preprosto odnehaj. Zmaga nad udobnim kavčem in vsakodnevnimi izgovori. In ko na trasi vidimo osemdeset-, celo devetdesetletnike, ki z neverjetno življenjsko iskrico premagujejo kilometre, se zavemo pravega pomena te prireditve. Ti zreli tekači ne tečejo za bleščeče medalje, tečejo preprosto za življenje. Ljubljanski maraton je zato praznik vseh nas.
Vir: Nedeljski dnevnik