Taka manipulacija še vedno deluje pri nekaterih (številnih?) volilcih. Drugi smo nanjo postali imuni, ne verujemo več v (samooklicane) mesije, vseeno pa nam njuno pogosto pojavljanje daje več možnosti, da ju spoznavamo in kritično presojamo. Nekateri seveda.
Končno je torej napočil napovedani »dan D«, pričakali smo Prebiličevo potrditev, da bo res ustanovil svojo stranko, ker »ponudba, ki je danes, ne bo kos tem (=prihodnjim) izzivom«. Tisti, ki s(m)o upali, da bomo izvedeli kaj več, smo bili razočarani. Če na kratko povzamem: nima še ljudi, nima še programa, sestavil ga bo skupaj z ljudmi, ko jih bo imel. Z drugimi besedami, mešal je meglo. Vseeno se moram malo popraviti, ima že začetno ekipo, med njimi pomembnega kolega obramboslovca, bivšega EU poslanca Klemena Grošlja. (Ali to nakazuje, da je ali bo ogrodje stranke sestavljeno iz bivših užaljenih članov Svobode, ki bodo pobirali glasove njenih razočaranih volilcev?)
Resen politik bi moral po moje ubrati drug vrstni red. Najprej moraš imeti dobre predstave, konkretne vsebinske ideje o tem, kako izboljšati delovanje države in življenje prebivalcev, zatem znanje in program, kako cilje uresničiti, šele nato – ko imaš ljudem kaj dobrega dati – se odločiš za stranko in kandidaturo na volitvah. Ne nasprotno, ko se vsaj zdi, da gre v prvi vrsti za lastne ambicije (za najvišje položaje), da se (pretežno) išče možnosti za kritiko tekmecev (Prebilič bi moral biti previdnejši, ker se je že ujel v svojo dvoličnost) in žgoče teme za nabiranje političnih točk. In ne menjaš stališč, kot jih menda menja on za nagrado javnega mnenja. (Tako početje gotovo ne nosi oznake državotvornosti.)
Z narejenim nasmeškom populistično prodaja svojo idealizirano podobo: moralen, sposoben, poln znanja in izkušenj, zlasti v primerjavi s prejšnjimi »novimi obrazi«. To, da je akademik, še ne predstavlja garancije za dobrega premierja (izkušnje z M. Cerarjem). Seveda lepo zvenijo njegove besede o potrebni transparentnosti, integriteti, pogovorih, povezovanju in pogumu, vladavini prava in upoštevanju mednarodnega prava … – kdo od nas si tega ne želi –, s katerimi kritizira Janšo in Goloba, ki ju kar enači, čeprav sta njuni vladi po delovanju oddaljeni 100 svetlobnih let (kot ocenjuje tudi Milan Kučan). S SDS res ne bi mogel sodelovati, a sam kritizira polarizacijo, in če protikorupcijska komisija ugotovi pri Golobu kršitve integritete, tudi s Svobodo ne. Ne bi bil minister v njegovi vladi. No, bil bi, če bi tako odločila stranka. Ne bi se povezal z Logarjem zaradi različnih pogledov in vrednot (genocid v Gazi, splav), po odhodu Tonina z vrha NSi je možnost povezovanja z NSi tudi manjša. Pa je bila (po njegovi oceni) tako dobra, kvalitetna krščanska demokracija. (Odnos do splava in Izraela pri NSi torej zanj nista pomembna.) Podobne poglede ima na gospodarstvo in zdravstvo kot desnica, a se ima za levičarja. Spremenil bi še dober Golobov zakon o zdravstveni dejavnosti – pravkar se je srečal z zdravstvenim ministrom iz Janševe vlade Poklukarjem –, kako bi se potem povezal z Levico in SD? (Vesna je že itak opravila svojo nalogo, ko mu je omogočila odhod v Bruselj.) Kaj mu potem ostane? Dela račun brez krčmarja, da bo njegova stranka zmagala? In če ne, se bo res sprijaznil z opozicijo? (Dvomim, raje bo dal prednost evropski plači.)
Nedavno sprejetje deklaracije o obrambi spet nudi ogromno možnosti za kritiko. Upravičeno kritiko mirovnikov, hinavsko kritiko opozicije, ki sicer ravna še bolj neodgovorno in hlapčevsko, in kritiko Prebiliča, ki zagotavlja, da bi ravnal junaško, da bi »blokiral« Nato. Zato ga sprašujem, koliko junaštva je že pokazal kot evropski poslanec. Je morda že vsaj vprašal, proti komu se je treba oboroževati?
Polona Jamnik, Bled
