Vse manj temelji na univerzalni privlačnosti liberalnega modela in vse bolj na sposobnosti povezovanja raziskovalnih zmogljivosti, tehnoloških podjetij, finančnih trgov, univerz, digitalnih platform in regulativnega vpliva. Hkrati Kitajska, Evropska unija, Indija in druge države razvijajo lastne modele tehnološke suverenosti in strateške avtonomije. Svet zato postaja bolj raznolik, vendar ne nujno manj povezan. Največja zmota sedanjega časa je prepričanje, da živimo v obdobju deglobalizacije. Mednarodna trgovina ostaja obsežna, svetovne proizvodne verige niso izginile, digitalna povezanost je večja kot kadarkoli prej. Spreminja se predvsem logika globalizacije. V ospredje stopajo vprašanja politične moči, tehnološkega vodstva, energetske varnosti in nadzora nad kritičnimi viri.
Geoekonomija zato ni nasprotje globalizaciji. Je njena nova razvojna stopnja. To pomeni tudi drugačno razumevanje prihodnosti. O uspešnosti držav ne bodo več odločali zgolj bruto domači proizvod, nizki proizvodni stroški ali obseg izvoza. Vedno pomembnejši bodo kakovost raziskovalnega sistema, sposobnost razvoja novih tehnologij, dostop do strateških surovin, odpornost gospodarstva ter zmožnost oblikovanja mednarodnih pravil. V 21. stoletju se moč držav vse manj meri po velikosti njihovega ozemlja ali vojaškega arsenala. Vse bolj jo določajo znanje, tehnologija, inovacije in sposobnost povezovanja gospodarskega razvoja z dolgoročno strateško vizijo. Prav zato današnja preobrazba svetovnega reda ni konec globalizacije. Je začetek nove dobe, v kateri ekonomija in geopolitika postajata neločljivo povezani.
Vir: Večer