Ni dovolj reči, da je bilo nekaj narobe. Treba je dokazati, da se je nepravilnost dejansko zgodila in da je imela ali bi lahko imela bistven vpliv na volilni izid. Vse drugo je ustvarjanje dvoma brez temelja.
Volivec, ki je oddal svoj glas zakonito, ni del problema. On je bistvo demokracije. Njegove odločitve ni mogoče izbrisati z glasnimi izjavami, namigovanji ali ustvarjanjem dvoma. Volja ljudi ni predmet pogajanj po končanem glasovanju. Če so nepravilnosti obstajale, jih je treba dokazati. Ne z govorjenjem, ne z namigi, temveč z dejstvi. In še več – dokazati je treba, da bi te nepravilnosti lahko spremenile izid. Vse drugo je ustvarjanje megle.
V zadnjem času smo priča nevarnemu vzorcu, ko politični akterji ob neugodnem volilnem izidu ne iščejo odgovornosti pri sebi, temveč krivdo prelagajo na volilni proces. Takšno ravnanje ne izhaja iz skrbi za demokracijo, temveč iz nepripravljenosti sprejeti voljo volivcev. Še bolj zaskrbljujoče je, da takšne prakse poznamo iz okolij, kjer se demokracija postopoma nadomešča z dvomom, manipulacijo in nadzorom nad resnico. Uvažanje teh vzorcev v naš prostor pomeni neposreden udarec temeljem pravne države.
Posebej nevarno je, ko se poraz ne sprejme kot del demokratičnega procesa, ampak kot krivica, ki jo je treba na vsak način razložiti ali celo razveljaviti. Takrat se začne pot, kjer se zaupanje v institucije nadomešča z dvomom, resnica z interpretacijo in odgovornost z iskanjem krivcev.
Roki za ugovore so jasni in kratki: ugovor je treba vložiti v treh dneh po glasovanju, pristojne volilne komisije pa morajo odločiti v 48 urah. Pravna država ne temelji na občutkih, temveč na dokazih. Zato je treba povedati brez olepševanja: ko poraz postane izgovor za dvom v volitve, ne gre več za demokracijo – gre za njen razkroj.
Demokracija ne propade takrat, ko nekdo izgubi volitve, ampak takrat, ko poraza ni več sposoben priznati.
Lojze Podobnik, Šentjernej, član Društva SRP