Ko se človek rodi, ima čisto majcene, prav srčkane nogice. Ki kmalu dobijo tudi srčkane copatke, tam, kjer je to kulturni običaj. Kjer to ni, pa bosi prehodijo vso svojo življenjsko pot, bosi jo zapustijo.
Vsi ostali, od prvih copatk dalje, nosimo čevlje najrazličnejših oblik, barv, velikosti, svojim stopalom in potem, po katerih hodimo, primernim. Plesni čevlji, pohodni čevlji, salonarji, brezpetniki, špičaki, gojzarji, dereze, mokasini, superge, čevlji z vezalkami in brez, z ježki in brez, itd. itd. Jih imamo, svoje, nekateri več svojih. Po najnovejši modi ali pa ne, eni so čisti, drugi blatni, pošvedrani, na podplatih luknje. Takšni, kakršen je lastnik obuvala. Vsak nov par se prilagodi stopalu, karakterju in načinu hoje osebe, ki ga nosi.
Ljudje pa smo, žal, že taki, lahko bi se tega odvadili, pa se najbrž ne bomo: mnogi starši pričakujejo od svojih otrok, da bodo hodili v njihovih čevljih, ko bodo odrasli. Čeprav se oblika, vonj (večkrat neprijeten), dotrajanost čevljev, otrokom ne prilegajo. Ampak nekaterim se zdi normalno, da bodo njihovi otroci svojo življenjsko pot nadaljevali v njihovih čevljih. In ko ne, nastanejo zamere, sovraštvo, odtegovanje finančne podpore, preklicevanje dediščine in kar je še vseh sankcij, ki jih starši radi uveljavljajo nad svojim potomstvom. Poznamo tudi slovenske kmečke nasledstvene zgodbe. Krute in boleče so. Če je danes te vrste mentaliteta rahlo v zatonu, pa ni v zatonu sklicevanje na »kmečko pamet«. Celo v porastu je. Kar nekaj »bistrih glav« se strastno sklicuje nanjo. A če bi lahko, bi Butalci morebiti danes svojo trditev obrnili na glavo in rekli: »… ta pamet pa resnično ni bila pametna …«. Zato, prosim, previdno, ne le s čevlji, ampak tudi s »kmečko pametjo«, ker ta, ki nam jo nekateri ponujajo, z resnično pametjo večkrat ni ravno pretirano povezana.
Življenje se vedno malce zakomplicira, kadar stopimo v čevlje staršev ali žena ali mož ali učiteljev, trenerjev … Samo umetniki in znanstveniki vseh obdobij in vseh narodnosti tega sveta vedno hodijo v svojih čevljih in po svojih poteh, čeprav jim okoliščine običajno ne ponujajo ne obložene mize ne tople kamrice. A ravno oni in samo oni človeštvo, torej »najvišje razvita bitja« tega planeta, se pravi nas, ki pa to še zdaleč nismo in še nekaj stoletij ne bomo, usmerjajo na pot razvoja in duhovne rasti.
Ostali pa, zlasti politiki, kakor kdo. Predvsem mnogi živijo v iluziji, kako so samo njihovi čevlji tako univerzalni, da jih mora nositi celoten narod.
To jim uspeva, saj premnogi državljani tega sveta navdušeno stopijo v čevlje političnih šefinj in šefov. Čeprav niso vedno po meri njihovih stopal. Ker so ali preveliki ali premajhni ali pošvedrani ali blatni, smrdijo, žulijo, se sezuvajo. Ni pomembno. V tujih čevljih stopicljajo, tacajo, švedrajo in se pri tem še smehljajo. Čeprav ne hodijo ne po svojih ne po pravih poteh, vztrajajo v teh šefovih čevljih. Vse »za ljubi kruhek«, bi rekel slovenski pesnik Janez Menart.
Premnogi, ki živijo v državah s kompleksom majhnosti, strastno rinejo v čevlje vodilnih politikov. Niso jim ravno prav, a se trdno oklepajo drug drugega, da ne bi padli, si neiskreno gledajo v oči, se kiselkasto smehljajo, in prepričujejo sebe in druge, kako udobna je ta obutev. Pa izgovarjajo parole, rojene v glavah tistih, v čigar čevljih se drenjajo. Že res, nekatere močno boli, tišči, žuli, ampak šefovi čevlji prinašajo večje koristi od lastnih. »Vse za ljubi kruhek!«
Večina najstnikov pred vstopom v odraslost se močno upira stopiti v tuje čevlje. Hočejo svoje, ko iščejo odgovore na vprašanja, kakšen smisel ima sploh tole naše življenje. Potem pa, nekateri, ko v svojih osemdesetih, devetdesetih letih gledajo svoja utrujena in deformirana stopala, obžalujejo svojo prehojeno pot v tujih čevljih.
Bilo bi prekrasno, če bi lahko večino življenje hodili bosi. Noge bi večkrat poiskale poti, namenjene naši osebnosti, nas vodile na prave kraje, med prave ljudi in v prava odločanja. Bili bi brez žuljev in otiščancev. Morda bi hojo bolj upočasnili, a bili bolj sproščeni, bolj povezani, sočutni, ljubeči, skratka bolj empatični. Bolj človeško modri in manj po kmečko pametni.
In ko bi že morali, bi noge le tu in tam obuli v čevlje. Seveda svoje.
P. S.: Danes vladajo svetu politiki in z njimi vsi, ki hodijo v njihovih čevljih. Skupaj nas z največjo hitrostjo porivajo v totalno sesutje. Sesuli nas bodo. O tem ni dvoma. Obdobje rib, Kristusovo obdobje, tehnološko visoko razvita civilizacija, je tik pred svojim koncem. Razen če …
Trenutno so samo trije veliki možje na planetu Zemlja, ki resnično hodijo v svojih čevljih. In je njihova beseda modra. Od treh dva že v res visoki starosti. Vsi trije brez dejanske moči, a z veliko moralno in osebno integriteto. (Uporabljam to besedo v njenem izvornem pomenu, pri nas je postala namreč pustna maska.) Veliko ljudi jih posluša, jih obožuje, ploska in časti. O slišanem pa nato niti slučajno nihče več ne razmišlja. Zlasti izvoljeni predstavniki ljudstva ne. Pa ravno oni, ki imajo veliko moč in vpliv, bi morali prisluhniti tem trem možem. Resnično prisluhniti njihovim mislim, jih skušati najprej razumeti (doumeti), o njih razmišljati in potem ustrezno ukrepati.
Ti trije možje so: Robert Francis Prevost, tudi papež Leon XIV, Tenzin Gyatso ali dalajlama in David Attenborough.
Vesna Arhar Štih, Ljubljana