Pomisleki prihajajo tudi iz industrije. Arturo Béjar, Metin nekdanji direktor inženiringa in svetovalec — pozneje pa žvižgač —, je po poravnavi ponovil, da Instagram ni “all clear”, torej da ni varen. Njegov argument je preprost: če otroku omejimo čas, ki ga sme preživeti v potencialno škodljivem okolju, ne spremenimo okolja samega.
Dolgo je veljalo, da se tehnologija razvija, družba pa se ji prilagaja. Zdaj pa se počasi uveljavlja obratno vprašanje: zakaj bi se morala družba prilagajati izdelku, če se izkaže, da ji povzroča škodo?
Primerjava s tobačno industrijo, ki se je pojavljala tudi v ameriški razpravi, je zgovorna. Pa ne zato, ker bi bil Instagram kot tobačni izdelek, ampak zato, ker je dilema podobna: kaj storiti, če podjetje prodaja izjemno dobičkonosen izdelek, ki pa ima hkrati pomembne družbene stroške?
Bistvo problema ni v tem, koliko časa bodo otroci, mladostniki in odrasli preživeli na družbenem omrežju, ampak v tem, kaj bodo v tem času na omrežja dobili. V medijskem ekosistemu je vedno več produktov in storitev, ki družbi škodujejo.
Že dolgo nismo storili ničesar. Razpravljamo o tem, koliko denarja dobi RTV Slovenija in koliko bi ga morala dobiti in iz katerega vira, ne razpravljamo pa o tem, kaj bi v sedanji družbi moral dobiti uporabnik. Na družbena omrežja nimamo veliko vpliva, za nacionalno medijsko hišo pa bi že morali vedeti. Seveda jo potrebujemo. Takšno institucijo potrebujemo za informiranost in za kulturo — predvsem pa zato, da bo branik verodostojnosti in kakovostnih vsebin.
Vir: fokuspokus.si
