Glavna ovira je pomanjkanje kakovostnih kliničnih dokazov. Zaradi odsotnosti dovolj randomiziranih študij o učinkovitosti in varnosti zdravniki oklevajo, predvsem pri občutljivih skupinah. Poleg tega so podatki o dolgoročnih učinkih in optimalnih odmerkih redki, kar še povečuje previdnost. Stroka torej ne nasprotuje konoplji, a brez jasnih podatkov tudi ne more prevzeti odgovornosti za sistematično vključevanje.
Regulacijske nejasnosti dodatno omejujejo dostop. Čeprav je konoplja formalno dovoljena, ni jasno določeno, kdo jo lahko predpisuje. Zaradi neenotnih razlag med zdravstvenimi ustanovami prihaja do zmede – nekateri zdravniki menijo, da za predpisovanje potrebujejo posebna pooblastila, drugi se predpisovanju izogibajo zaradi pravne negotovosti. Farmacevti pa se zaradi pomanjkanja uradnih navodil pogosto znajdejo v dvomu pri izdaji zdravil.
Velik problem je tudi pomanjkanje izobraževanja. Večina zdravnikov se med študijem ni seznanila z medicinsko konopljo, zaradi česar si redki upajo prevzeti odgovornost za njeno predpisovanje. Strah pred strokovnimi napakami, pravnimi posledicami in družbenim pritiskom dodatno zavira uporabo v praksi. Zdravniki niso proti novostim – potrebujejo pa jasne okvirje in strokovno varnost, ki jim je trenutno ne zagotavlja nihče.
Informacijska vrzel med pacienti in sistemom stanje še poslabšuje. Bolniki ne vedo, ali so upravičeni do zdravljenja, kako do njega in kdo jim lahko pomaga. To vodi v frustracije, zmedo in pogosto iskanje rešitev na črnem trgu. Zdravstveni sistem nima vzpostavljene jasne informacijske podpore, kar zmanjšuje zaupanje in poglablja neenakosti.
Slovenija potrebuje jasen, večstopenjski pristop. Ključen je prenos obstoječega znanja v prakso. Kakovostni podatki iz tujine o učinkovitosti in varnosti medicinske konoplje obstajajo, vendar v slovenski sistem ne prodrejo. Javne raziskovalne ustanove in državni financerji morajo prevzeti odgovornost za vrednotenje teh virov ter podpreti razvoj lokalnih študij.
Oblikovati je treba jasne klinične smernice z določenimi indikacijami, odmerki, oblikami zdravil in protokoli spremljanja. To bi zmanjšalo razlike v praksi in povečalo varnost. Zdravstvene delavce je nujno vključiti v sistematična izobraževanja, vključno z vsebinami na medicinskih fakultetah in v stalnem strokovnem usposabljanju.
Vzpostaviti je treba nacionalno bazo podatkov o predpisovanju, učinkovitosti in stranskih učinkih, ki bi jo upravljala javna institucija, kot je NIJZ. Ta bi omogočila spremljanje praks in nadaljnje raziskave. Žal se vodstvo NIJZ doslej ni opredelilo do tega vprašanja, kar pošilja zaskrbljujoč signal o pripravljenosti institucije na soočenje z razvojem sodobne, dokazno podprte medicine. Pasivnost, preoblečena v previdnost, postaja breme za bolnike.
Prav tako je nujna izboljšana komunikacija z bolniki. NIJZ, ministrstvo za zdravje in JAZMP morajo pripraviti jasna, dostopna gradiva, ki pojasnjujejo pravice bolnikov, postopke in možnosti zdravljenja. S tem bi zmanjšali napačna pričakovanja, ustavili širjenje dezinformacij in povečali zaupanje v sistem. Vendar je treba odkrito priznati, da ravno te tri institucije – ali natančneje vplivni posamezniki znotraj njih – pogosto zavirajo razvoj. Njihovo vztrajanje pri statusu quo, prikrito z birokratsko zadržanostjo, je eden ključnih razlogov, zakaj Slovenija še ni naredila preboja na tem področju. Namesto da bi bile katalizator sprememb, so postale nevidna zavorna sila. Razvojne priložnosti, ki jih omogočajo druge države z odprtim, reguliranim in klinično nadzorovanim dostopom, ostajajo v Sloveniji neizkoriščene. Tiho zavračanje napredka, preoblečeno v administrativne dvome, ogroža predvsem najranljivejše – tiste, ki jim konoplja pomeni eno redkih možnosti za izboljšanje kakovosti življenja.
Za ublažitev škode mora država vzpostaviti prednostni kanal za najranljivejše bolnike. Tako bi zmanjšali tveganje uporabe nereguliranih pripravkov in zagotovili pravočasno pomoč. Nenazadnje mora konoplja postati del javnega zdravstvenega sistema. Trenutno so bolniki prepuščeni črnemu trgu, zasebnim storitvam ali zdravljenju v tujini, kar ustvarja neenakosti. Financiranje preko ZZZS je nujno, da zdravljenje postane dostopno vsem, ne le premožnim.
Zdravljenje s konopljo ne sme ostati le možnost na papirju, temveč mora postati realna, strokovno podprta praksa. Če želimo sistem, ki temelji na znanosti, odgovornosti in dostojanstvu, mora vlada z ustreznimi finančnimi mehanizmi spodbuditi ključne javne institucije v zdravstvu k bolj usmerjenemu in odgovornemu delovanju v korist bolnikov in javnega zdravja.
prim. mag. Dušan Nolimal, dr. med., Ljubljana
