Prav toliko časa je minilo, odkar so se začela pripravljalna dela na nekdanji Drami. Ljubljana postaja mesto duhov, prazno; sodobna Potemkinova vas – kulisa za turiste. Vznikajo male trgovinice, ki prodajajo izdelke Made in China, ki naj bi obiskovalce spominjali na obisk najlepšega mesta. Cvetijo lokali, ki ponujajo storitve, namenjene sodobni instagramski populaciji – lepe motive brez vsebine. Trendi, ki vse bolj oblikujejo tudi podobo mesta, namesto da bi mesto s svojimi vsebinami oblikovalo trende. Ljubljana ni več mesto za svoje občane, temveč mesto, ki lovi všečke in rekorde, obenem pa pozablja na svojo osnovno funkcijo – zagotavljanje življenjskih pogojev za svoje stanovalce.
Maximarket, Čopova in Drama so posledica dolgoletnega mačehovskega upravljanja mesta, pri katerem je fokus na preplačanih projektih, ki bogatijo gradbince in tiste, ki so jim blizu, ter siromašijo občane. Tak primer je bazenski kompleks Ilirija. Tujek v srcu mesta, kovinska konstrukcija, ki si jo bomo čez nekaj let zapomnili le po visokih izdatkih in grdi arhitekturi. Strategija do leta 2035 predvideva, da bo MOL investirala še v sedem večjih športnih centrov. Sedem megalomanskih projektov, medtem ko nič ne kaže, da bi do leta 2035 zaključili obnovo Drame ali NUK 2. Mačehovski odnos države do umetnosti in kulture se kaže prav v tovrstnih investicijah. Za šport denarja nikoli ne zmanjka, kultura nam je vsem nepotrebna. Te dni se bo na radiu zavrtela radijska igra o liku in življenju nekdanjega ljubljanskega župana, častnega meščana Hribarja. V svojem mandatu je preuredil mestni arhiv, ustanovil knjižnico in se zavzemal za ustanovitev lastne univerze in muzeja. Človek, ki je prepoznal, da narod obstane in ostane zaradi svoje kulture, ne pa zaradi pozidanih zidov brez vsebine.
Medtem ko se drama z Dramo nadaljuje, pa je rešitev za Maximarket kot na dlani. Dolge kolone študentov, ki vsakodnevno stojijo pred CTK, da bi zasedli svoje mesto v čitalnici, ponujajo odgovor. Slovenija potrebuje svoj NUK 2 takoj, Mercator pa rešitev svojih težav z veleblagovnico, za katero ne najde vsebine. Namesto gradnje in uničenja še enega prostora v mestu naj država odkupi Maxijevo stavbo in v njej uredi NUK 2, še nepozidano zemljišče ob Križankah pa nameni parku, ki bo bogatil in hladil življenje Ljubljančanov. S tem bomo simbolno umestili znanje na mesto, ki si ga zasluži – na najpomembnejši trg v naši preljubi Sloveniji. Trg, kjer smo ustanovili državo, naj postane trg, ki nam bo z znanjem krojil prihodnost in omogočal dostojno življenje. Privarčevanih 110 milijonov iz naslova NUK 2 pa naj se usmeri v hiter zaključek del na Drami ali pa v raziskave in razvoj. Simbolno in konkretno nam bosta prihodnost krojila znanje in kultura. Tudi iz hramov, kot bosta NUK 2 in Drama, ne pa iz športnih objektov, kjer namesto možganov napenjamo mišice. Mišice so morda dovolj za vodenje populističnih strank, za vse drugo pa so potrebni možgani in pamet.
Rok Miklavčič, Vodice