Odločevalci na resornem ministrstvu in Zavodu za šolstvo »doktorirajo » iz novih pravil, kako čimbolj objektivno zagotoviti opravljanje mature eliti v gimnazijah in na podcenjenih strokovnih šolah. Ne nazadnje je od tega pretirano zveličavnega zrelostnega izpita odvisno, kdo bo lahko nadaljeval študij na fakulteti.
Četrti letniki srednjih šol se posvečajo zgolj pripravi na maturo. Letos so se vključili še mediji, gledališča, vsa mogoča družabna omrežja, na čelu z umetno inteligenco. Vse z enim samim ciljem, olajšati dijakom pripravo na maturo. Največ truda je vloženega v umetnost pisanja eseja, ki ga je letos otežil Cankar s svojim »hudo« zahtevnim delom Na klancu. Ob dokazani epidemični bralni nepismenosti naše mladine, ki ne uspe prebrati niti dveh knjig letno, kaj šele mesečno, je namreč težko pričakovati, da bodo razumeli in znalo poglobljeno razmišljati, kaj je pravzaprav Cankar s to zgodbo želel povedati, kaj šele, da bodo zmogli vsebino prenesti v esejistična pravila in jo povezati z današnjimi »časi blaginje«.
Zato kakopak potrebujejo maturanti vsestransko pomoč učiteljev, staršev, vsemogočih medijev itd, ker, žal, še niso izumili čudežne tabletke, ki bo po zaužitju vse potrebno znanje spravila v njihove preobremenjene možgane.
Na nacionalni televiziji se vrstijo oddaje o pripravah na maturo, v Cankarjev dom romajo bodoči maturanti na ogled predstave Na klancu, ki je, mimogrede, odlična. Nisem pa prepričana, da je tudi razumljiva mlademu gledalcu, če ni pred tem prebral niti ene Cankarjeve knjige in če predstavo večinoma prespi. Zakaj sploh bi brali, ko pa to naredijo namesto njih učitelji, ki pol leta učijo vse, kar je treba znati na maturi, ob pomoči medijev, TV, gledališča in umetne inteligence.
Vse poklicno življenje sem bila v pedagoško-andragoškem delu. Maturirala sem pred več kot 50 leti. Pisni izpit je bil prav tako Cankar in samo po sebi je bilo razumljivo, da smo v večini njegova dela tudi prebrali. Ne samo zato, ker je bil to del učnega načrta, ampak tudi zato, ker smo radi brali in nas je Cankar zanimal. Za maturo iz petih predmetov, pisno in ustno ter pisanje seminarske naloge, smo se pripravljali sami in imeli za to na voljo skromnih deset dni. Nihče nas ni ob vpisu na fakulteto vprašal, kako in s kakšno oceno smo opravili maturo in nihče ni bil zaradi odličnih ali manj odličnih ocen v srednji šoli manj ali bolj uspešen študent.
Ob vsem tem se poraja vprašanje: kakšen je sploh namen mature? Je res dokaz doseženega znanja, ustvarjalnega in kritičnega razmišljanja, ki ni povezan le z oceno? Ni matura le tekmovanje med šolami za doseganje čim boljših rezultatov njenih dijakov in posledično še večje poglabljanje razlik med bolj in manj elitnimi šolami? Je uspeh na maturi res merilo za kakovost šole?
Čemu sploh maturitetni izpit in več mesečne priprave nanj? Zakaj, razen izjem, ne uvedejo vse fakultete sprejemnih izpitov, ki bi temeljili na pogovoru s kandidati in ugotavljanjem njihovega znanja, kompetenc, zanimanja za študijsko smer in opravljanje bodočega poklica? In nenazadnje, so šole res samo vadnice storilnostnega namesto ustvarjalnega in življenjskega učenja?
»V svetu, ki se v vseh razsežnostih zelo hitro spreminja, ni mogoče dati znanja, spretnosti, izobrazbe, navad, poklica, kvalifikacij … človeku enkrat za vse življenje in samo v šolski učilnici. Svet je z vsemi možnostmi, ki jih ima, postal ena sama velika učilnica, v njej smo vsi občasno ne samo učenci, ampak tudi učitelji.« Mislim, da so šole še vedno trdnjave, kamor nov in drugačen način učenja nazadnje in najtežje prodre. Morda je nekaj tudi na tem, da za šolskimi zidovi prevladuje prepričanje, da je učenje trpljenje in da bi ga bilo treba, po besedah pokojne Mance Košir, rehabilitirati kot radost.
V maju se pričnejo aktivnosti Tednov vseživljenjskega učenja (TVU), ki temeljijo prav na zgoraj omenjeni agendi vseprisotnosti in vseživljenjskosti učenja in izobraževanja. TVU z idejami, novostmi, zanimivostmi, množičnostjo in številnimi dogodki prehiteva uradno birokratsko šolsko izobraževalno politiko in prakso ter ji kaže ogledalo, kaj, kako, zakaj in kdo zmore in zna, če je prava volja, znanje, energija in entuziazem posameznikov in skupnosti.
Ste morda zasledili v času politične kampanje in soočenja prvakov političnih strank kakšno besedo, misel o šolstvu, izobraževanju, pomenu znanja, spremembah, razvoju? Pomen učenja, izobraževanja in znanja ni nekaj samoumevnega, čeprav je še kako pomembno za razvoj in bolj kakovostno življenje. Za prehod iz rigidnega in tradicionalnega šolskega okolja v življenje pa bo v prihodnje treba storiti nekaj več od pravilnikov, učnih načrtov, ocen, izpitov in ozkoglednih priprav na maturo.
Ida Srebotnik, profesorica in predsednica Andragoškega društva Slovenije, Ljubljana