V njegovi izjavi tudi nisem zasledil odziva na nevarnost situacije, iz katere se mu je uspelo rešiti s pomočjo prevoza, ki ga je zelo na hitro uspela organizirati slovenska vlada. Ni bilo videti, da je bil travmatiziran zaradi vojne, ki še vedno divja tam, odkoder se je vrnil. Bil je travmatiziran zaradi sendvičev. V bistvu je izzvenel kot nekdo, ki je zaradi višje sile občepel na letališču, zamudil avion, potem pa bentil na agencijo ali letalsko družbo, ki mu je vzela denar za potovanje, potem pa ga pustila na cedilu. Tipična situacija, ki redno doleti vse, ki pogosteje potujejo. Ljudje so v teh situacijah jezni in izrečejo marsikaj. Ampak ta mladenič ni bil prebukiran, ampak evakuiran. Z vojnega območja. Relativno hitro in za razliko od mnogih turistov z drugih koncev sveta na stroške države.
Njegova izjava je bila gotovo neprimerna in verjetno nepremišljena, a po drugi strani ne gre le zanj. Arogantnost, sebičnost, težave z empatijo so značilnosti stanja duha v današnji družbi. Poleg tega je izjava, ne po njegovi krivdi, odmevala še bolj, kot bi sicer. Po eni strani je prišla v trenutku predvolilne razgretosti in zgodba o evakuaciji slovenskih državljanov z vojnega žarišča je bila takoj prepoznana kot hvaležen material za predvolilno prepucavanje med političnimi strankami. Ob vsem gorečem zaklinjanju k preseganju razlik in narodni enotnosti naše politične garniture v trenutkih, ko bi res lahko in morali stopiti skupaj, vedno in vsakokrat pogrnejo na izpitu. Večer
