Ne pozabimo: mladi, ki danes volijo, so se rodili v času finančne krize, doživeli migrantsko krizo, pandemijo in vojne, ki si sledijo in postajajo vse bolj brezumne in uničujoče. Gre za prvo povojno generacijo, ki skorajda gotovo ne bo imela boljšega življenja kot njihovi starši. Mladi v Evropi so nezadovoljni, prestrašeni in jezni. Če je vse, kar lahko v tej situaciji naredimo, to, da jih zmerjamo z nehvaležnimi bedaki, potem bodimo raje tiho.
Omejen učinek ima tudi prepričevanje, da je demokracija najboljši sistem in da mladi v svojem ideološkem zasuku ne poznajo pravih dejstev, so medijsko nepismeni, nepoučeni in zavedeni z dezinformacijami, ki se širijo na družbenih omrežjih. Vse to je vsaj deloma res in zahteva ukrepanje, še posebej glede regulacije družbenih omrežij in (zlo)rabe umetne inteligence, a tudi to samo po sebi ne bo dovolj. Ponuja namreč racionalen odgovor na prepričanja, ki jih v veliki meri poganjajo čustva, nezadovoljstvo, jeza in strah. Učinkovit odgovor bo zahteval resno investicijo v kompetence, ki jih mladi potrebujejo, da demokracijo razumejo, v njej sodelujejo in jo branijo.
A vse to bo ostalo brez učinka, če ne naslovimo resničnih vzrokov za stisko, iz katere izhaja nezaupanje. Demokracija ne more preživeti kot retorična parola. Preživeti more le, če dokaže, da zna odgovarjati na legitimna pričakovanja mladih – glede stanovanj, zaposlitve, zdravstva, varnosti, prihodnosti. In če jo zastopajo politiki z integriteto, ki o demokratičnih vrednotah ne le govorijo, ampak jih udejanjajo.
Vir: Večer