Okoli takšne funkcije obstaja varnostni prostor, ki nujno sega dlje od predsedniške pisarne. Zato je zdaj pomembnejša od vznemirljivega ugibanja, kdo je ruski agent, bolj dolgočasna dilema: ali je slovenska država ta varnostni prostor ustrezno varovala. Ali so pristojne slovenske institucije poznale morda relevantno ozadje osebe iz zelo zasebnega kroga predsednice in ali so morebitna tveganja ustrezno ocenile oziroma preverile? Javnost ne potrebuje imen iz tajnih dosjejev, metod dela Sove ali poročila o tem, koga je kdo preverjal. Potrebujemo pa zagotovilo, da sistem deluje. Tu je meja med legitimnim javnim interesom in predvolilnim spektaklom, v katerem je dovoljeno vse in preveč.
Napačno bi bilo vse skupaj odpraviti le kot umazano politično operacijo desnice. Novinarsko razkritje je legitimno. Podatek, da se nekdanji pomembni slovenski obveščevalec pojavlja na istem sibirskem naslovu kot oseba iz neposredne bližine predsednice države, je vreden preverjanja. Še zlasti danes, ko Rusija vodi vojno v Evropi, evropske države pa razkrivajo ruske vohunske mreže, sabotaže in operacije vplivanja. Nataša Pirc Musar je velik del svoje javne kariere gradila prav na transparentnosti, pravici javnosti vedeti in odgovornosti nosilcev oblasti. Ta standard je prišel do njenih vrat. Od nje ni mogoče zahtevati, naj dokazuje, da njena prijateljica ni vohunka. Treba pa je pričakovati, da bo jasno odgovorila na legitimna vprašanja in omogočila institucijam, da opravijo svoje delo.
Vir: Večer v soboto