Če imajo občutek, da država izgublja nadzor, potem je vsaka nova nesreča le še ena potrditev tega občutka. Statistika, proračuni, strokovne razlage in dolgoročne strategije v takem trenutku izgubijo politično moč. Čustvo premaga dejstvo. Populizem govori v preprostih podobah: požar, migrant, kriminal, birokrat, elita. Iz posameznih dogodkov sestavlja veliko pripoved o propadu države. Vsaka kriza je dokaz, da sistem ne deluje več. Vsak neuspeh oblasti je kazalnik, da je odpovedala sama demokracija. Tu se skriva najnevarnejša razsežnost sodobnega populizma. Njegov cilj ni več zgolj zmagati na naslednjih volitvah. Njegov cilj je spodkopati zaupanje v samo idejo demokratične države. Če ljudje izgubijo zaupanje, da institucije sploh še lahko rešujejo probleme, potem postane vseeno, kdo jih vodi. Ostane le še hrepenenje po nekom, ki bo »naredil red«.
Tudi v Sloveniji že dolgo poslušamo, da je vsaka administrativna napaka dokaz popolnega zloma države, vsaka naravna nesreča dokaz nesposobnosti oblasti, vsak varnostni incident potrditev, da institucije ne obstajajo več. Ne glede na to, kdo vlada, je pripoved vedno enaka: država razpada, propada! Demokracija nikoli ni obljubljala popolnosti. Obljubljala je nekaj veliko bolj skromnega in hkrati veliko zahtevnejšega: da je napake mogoče popravljati skozi institucije, regulacijo, pravila, odgovornost in politično menjavo oblasti. Populizem ponuja drugačno obljubo. Da institucij ni več vredno popravljati. Da jih je treba zamenjati. Ali obiti. Morda celo zlomiti.
Vir: Večer v soboto