Desno ni sinonim za hudobijo. Levo ni sinonim za dobroto. Oboje sta politični usmeritvi, ne kategoriji odrešenja ali pogube. A prav to se zdi danes za mnoge najtežje sprejeti. Kajti če nasprotnik ni po definiciji slab človek, potem je treba začeti misliti. Potem je treba priznati, da imajo tudi naši ideali napake, prevare in zlorabe.
Ker mostov sodelovanja, ki jih politiki v tem povolilnem času tako radi promovirajo, očitno nihče ne namerava zares graditi, bi morda kazalo poskusiti z nasprotjem, ki bi sovraštvu vsaj postavilo mejo. Zgradite že enkrat ta zid.
Postavimo ga, če že ne zmoremo več živeti skupaj brez nenehnega moralnega izsiljevanja. Na eni strani naj bodo tisti, ki v nekdanjem režimu še vedno vidijo izgubljeni raj. Na drugi tisti, ki v demokraciji kljub vsem napakam še vedno prepoznajo dragocenost odprte družbe. Na eni strani tisti, ki bi še naprej verjeli propagandi o enakosti. Na drugi tisti, ki bi raje živeli v nepopolnem svetu, kjer je dovoljeno misliti drugače.
Seveda pa pri zidovih zgodovina ni nikoli pustila veliko dvoma. Vedno se je prej ali slej pokazalo, s katere strani ljudje bežijo in na kateri strani stražarji streljajo. Zidovi morda res razmejijo svetova, a ju ne ovrednotijo enako. Zato je tudi berlinski zid ostal tako močna podoba. Ne zato, ker bi ločeval dve legitimni resnici, ampak ker je jasno pokazal, s katere strani se je bežalo in na kateri se je streljalo.
Zid je natančna prispodoba sveta, v katerem se politično ne znamo več ne strinjati, ne da bi se pri tem sovražili. Morda bomo nekoč vendarle dojeli, da je vse, kar imamo, naša lastna država in pravica, da se v njej svobodno izražamo. To ni malo. To je skoraj vse.
Vir: Delo