Ti cilji bi morali biti dostopnost goriva, zanesljivost oskrbe, učinkovita konkurenca, vzdržnost potrebnih naložb in zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv. Pri dinamično reguliranem modelu bi določili javno formulo, pogostost prilagajanja nabavne komponente, način preverjanja marže in postopek ob izrednih logističnih stroških. Pri bolj liberaliziranem modelu bi enako jasno določili obveznosti objave cen, nadzor tržne moči ter pogoje za krizne posege. V obeh primerih potrebujemo vnaprej znane sprožilce, omejeno trajanje izrednih ukrepov in strokovno preverjanje njihovih učinkov. Politika bo še vedno odgovorna za davke, socialno zaščito in energetsko varnost. Uspešnost sistema bi redno ocenjevali po cenah, konkurenci, naložbah, pokritosti mreže, zanesljivosti dobave in napredku zelenega prehoda. Predvidljiva naj bodo torej pravila, cena pa mora ostati sposobna odziva na dejanske razmere.
Eden največjih problemov Slovenije je po moji oceni politična razklanost, ki jo investitorji vključujejo v oceno tveganja, saj lahko tudi dobra regulativa ob menjavi oblasti doživi velike spremembe brez temeljite strokovne presoje, zgolj zaradi političnega obračunavanja s predhodniki. Če podjetja takšen preobrat ocenijo kot verjeten, jih tudi trenutno ugodni regulatorni pogoji ne bodo dovolj prepričali za dodatne naložbe ali vstop na trg.
Vir: Večer