Naša desnica nam zdaj hoče dopovedati, da je Magyar v bistvu Orbánov učenec in da bo to samo mehkejše nadaljevanje edino zveličavne politike. Medtem pa se levica privoščljivo hahlja, češ, to je lekcija za tipe à la Janša – a s folklornim zadržkom, da je tudi Magyar desen. Prezrte pa ostajajo tretja, poltretja in četrta lekcija. Ena in pol za desne in ena za leve.
Slovenska desnica ne sprevidi, da je Magyarjeva zmaga vsaj znamenje, če ne dokaz, da v tudi v politiki ene in iste opcije obstajajo velikanske demokratične nianse. Tudi če je Magyar res desen – kot opozarjajo naši desničarji, ki jih je izid madžarskih volitev frustriral –, je dejstvo, da ni Orbán. Ampak SDS tega ne loči. Oni vidijo svet v eni sami barvi ali dveh. Vidijo samo rumeno-modrega Kristusa, ki že triintrideset let zdržema vodi stranko od kongresa do kongresa, državo pa samo tu pa tam. Za njihove pojme je to nedosegljiv uspeh.
Nekateri do vsega desnega apriorno sumničavi analitiki mislijo, da je Magyar neke vrste madžarski Logar. To zna do neke mere biti res – čeprav Logar ne paradira naokrog v restiliziranem huzarskem suknjiču. Hočem reči, da če je to res, če se je torej Magyar hotel prepričljivo izviti iz sence svojega nekdanjega mentorja, potem tega ni mogel storiti drugače kot konfrontativno. Na nož. In očitno je bila njegova strategija uspešna. Očitno to bolj vžge kot ločitev s spogledljivo in preračunljivo alte Liebe rostet nie galantnostjo kot pri Logarjevem razhodu z Janše.
To je bila poltretja lekcija za Logarja. Četrta in zadnja pa je, da si slovenska levica sploh ne predstavlja, da so lahko tudi desni politiki povsem normalni – ker v življenju pač še niso videli nikogar drugega kot SDS-ovce.
Vir: Večer