Ker sem bila sama od leta 1999 na socialni pomoči, bi ob prihajajočem referendumu rada malo predstavila svojo zgodbo. Stara sem 55 let, hodila sem na Srednjo trgovsko šolo v Ljubljani in imam od 14. leta, ko sem začela hoditi v srednjo šolo, težave z duševnim zdravjem. V OŠ sem bila vsa leta prav dobra, razen v 7. razredu, ko sem imela štiri samo matematiko in slovenščino. Hotela sem se vpisati na Srednjo ekonomsko šolo na Prešernovi, a so tam rekli, da je njihova šola samo za odličnjake, pojdite na trgovsko šolo, to je enaka šola, samo malo lažja. Na trgovski šoli se nisem znala prilagoditi novemu okolju. Za vpis na program komercialni tehnik je bil pogoj dober uspeh in dva od predmetov slovenščina, matematika in angleščina tri. Imela sem eno trojko premalo. Tako sem šla v program prodajalec. Po končani šoli sem se zaposlila v Mercatorju, kjer mi je bilo delo zelo všeč, sodelavke pa ne. Leta 1991 se mi je nabralo na kupu veliko težav, povrh tega so se sodelavke zarotile proti meni, da jaz lahko delam, ko nimam otrok. Tako sem službo tam pustila. Potem sem delala vseskozi neprijavljena v raznih privatnih trgovinah pet let, potem pa sem dobila zaposlitev v neki trgovini s sadjem in zelenjavo, kjer so potrebovali nekoga s tako izobrazbo, kot jo imam jaz, ob delu sem končala smer ekonomsko komercialni tehnik, in me je lastnik prijavil. Uživala sem v delu, bilo je res veliko strank, a plača bolj majhna.
Potem pa sem zbolela in se zaradi tablet zredila. Izgubila sem službo. Potem sem največ delala na sebi. Hodila sem na skupino za samopomoč na Ozari, planinarili smo in veliko brala knjige. Sem črna ovca v družini, saj so drugi sorodniki večinoma zelo delavni. Finančnih težav nikoli nisem imela, stanovanjske razmere imam urejene. Od leta 2012 sem v invalidskem pokoju. Malo je ljudi, ki zares nočejo delati.
Mojca Kralj, Dol pri Ljubljani