Pri hrani in energiji gre namreč za področji, kjer povpraševanja nikakor ne manjka, zato brez ustreznega nadzora in omejitev lahko cene in marže precej zrastejo, ukrep pa potem koristi le ponudnikom in ne kupcem. Tudi znižanje dohodnine ne more pomagati k obuditvi gospodarstva in h gospodarski rasti. Če zaradi nižje dohodnine ostane večji prihodek gospodinjstvu, se po drugi strani zniža davčni prihodek države, tako da se efektivno povpraševanje ne spremeni in ne spodbudi gospodarske rasti. Enako velja pri znižanju DDV, ki prav tako zmanjša prihodke državnega proračuna, in gre le prenos kupne moči in povpraševanja iz ene blagajne v drugo. Ker je nagnjenost k potrošnji države večja od nagnjenosti k potrošnji gospodinjstev in podjetij, se s tako prerazdelitvijo celo zmanjša multiplikativni učinek na prihodnjo rast.
Pri predlogu interventnega zakona gre za veliko nepoznavanje učinkov. Za povrh socialna kapica pri 7500 evrih zelo resno načenja vprašanje solidarnosti, ki se ji prelahkotno odpovedujemo. Zakaj bi morala solidarnost veljati le pri tistih z nižjimi ali povprečnimi dohodki, pri tistih z najvišjimi dohodki pa ne? To ruši eno ključnih načel naše socialne družbe, ki ga Slovenci na splošno dobro sprejemamo in za katero smo občutljivi. Ob tem tudi ta ukrep nič ne prispeva h gospodarski rasti.
Vir: Nedeljski dnevnik