Če avtorji te teze pod pojmom »civilna družba« razumejo predvsem organizacije, kot je Inštitut 8. marec, sem do njihove ocene skeptičen: sumim, da je na odločitev volivcev Rateža ali Bršljina pri Novem mestu (da omenim le dve naselji, ki so v »globoko rumeni« Dolenjski večinsko glasovali za Svobodo) bolj kot izjave Nike Kovač vplival Šutarjev zakon; in sumim, da je na rezultat na volišču »Koroška kmetijska zadruga« v Črni, ki so s skoraj 42 odstotki podprli Svobodo, bolj kot civilnodružbena mobilizacija ljubljanskih društev vplivala ocena o učinkovitosti vladnih ukrepov sanacije posledic poplav. In prav rezultati na takšnih voliščih so vplivali, da Gibanje Svoboda ni, podobno kot veliko drugih sorodnih strank po srednji Evropi, klecnila pred polarizacijo »mesto proti podeželju«.
Na neki način je ravno obratno: prav nižja udeležba v mestnih okoljih, kjer sta se, posledično, zelo solidno odrezali tako SDS kot Resni.ca, priča o tem, da organizacije progresivne civilne družbe dobršnega dela svojih jedrnih volivcev niso uspele prepričati, naj si vendarle »zamašijo nos« in glasujejo »za manjše zlo«. Prav tu, med razočaranimi in demobiliziranimi mestnimi volivci, je zazevala vrzel, zaradi katerih leva sredina kot celota ne more trditi, da je na teh volitvah zmagala. In kdor je kljub zgražanju nad njihovim avtorstvom šel poslušat zloglasne »izraelske« posnetke, je morda lahko zaslutil, od kod izvira to tiho razočaranje volivcev z liberalnimi in meščanskimi vrednotami.
Vir: n1info.si