Motivi so dokaj prozorni. Bolj skrivnostno je, kako lahko takšna politika uspeva v državi, kjer je javno mnenje še bistveno bolj kritično do Izraela kot v večini držav, ki so se podpisale pod skupno izjavo, ki jo je Janša sabotiral.
Prvi odgovor je, da verjetno ne uspeva – oziroma da uspeva zgolj kratkoročno. Takšna politika v Sloveniji je in bo ostala globoko nepriljubljena. Toda, kot sem sam napovedal že ob sestavljanju vlade, je zunanja politika tisto področje, kjer ima vlada največjo avtonomijo. Dokler bo imel Janša podporo v vladi, lahko vodi zunanjo politiko Slovenije, kot se mu ljubi: niti morebitno dezerterstvo četrte noge majave vladne mize, Resnice, mu pri tem ne mora škoditi.
A nezadovoljstvo glede enega vprašanja se zelo hitro razširi na ostala. In ko pride čas referendumov, volivci ne odločajo o konkretnem vprašanju, temveč ga izkoristijo za glas za ali proti vladi. To smo videli v prejšnjem Janševem mandatu, to smo videli pri prejšnji vladi, to smo videli v času Boruta Pahorja in Mira Cerarja. Prav to je razlog, zakaj bodo desnosredinski mnenjski voditelji stisnili zobe in Janšo podprli tudi pri tem vprašanju, čeprav dobro razumejo, da gre za nekoristno in sprevrženo potezo. V bližajoči se referendumski jeseni se bo odločalo o desnosredinski vladi kot taki: zato je treba njene odločitve braniti v bloku, napake in zablode pa pomesti pod preprogo.
Vir: n1.info