Na eni strani imamo butasto kršitev volilne zakonodaje, ki kaže kvečjemu na neznosno lahkotnost »šparanja« za vsako ceno, tudi če gre za kršitev črke zakona v tako pomembnem vprašanju, kot je volilni proces; na drugi strani imamo direkten poskus tujega vplivanja na slovenske volitve, ki je z razlogom odmeval po vsej Evropi. Toda prav zato je Golobu v interesu, da se afera razčisti do konca: svoje napore bi moral usmeriti v to, da bo preiskava čista in brez političnih vplivov. Že to je prizadevanje, ki bo zahtevalo velike napore.
S tem, ko rine z zadevo na ustavno sodišče, že sam preskakuje etape in kaže brezbrižnost in celo nespoštovanje do policijske preiskave in morebitnih kazenskih postopkov – in s tem vzbuja sum, da je tudi njemu v interesu, da se to čim prej pomete pod preprogo in se osredotoči na izžemanje konkretnih in neposrednih političnih koristi iz afere.
A to ni pot do zmage. Pot do zmage gre skozi samokritiko in osredotočanje na tiste obljube, ki jih je sam podal v kampanji in ki ostajajo v dosegu njegove roke tudi zdaj, ko bo vodja opozicije: obljube, da bo stranko očistil korupcije in začel neizprosen boj proti klientelizmu. Seveda, tega nihče ni vzel za suho zlato. A te obljube ne bodo imele niti minimalne kredibilnosti, če bo še naprej ohranjal tako tesno navezo z ljubljanskim županom.
Namesto da skuša na sodišču izsiliti, česar ni mogel doseči na voliščih, bi se lahko osredotočil na naslednji zmenek z volilci na lokalnih volitvah. Morda ne bi bilo absurdno, da ima največja parlamentarna stranka lastnega resnega kandidata v prestolnici; kandidata, ki bi poosebljal obljubo o radikalnem obračunu z dvomljivimi praksami, ki so levo sredino stale zmago na parlamentarnih volitvah.
Vir: n1info.si