Vsaka stopnja Celzija segrevanja poveča kapaciteto ozračja za zadrževanje vlage za približno sedem odstotkov. To ustvarja uničujoč dvojni cikel: toplejši zrak intenzivneje izsušuje tla in povzroča sušo, nato pa to akumulirano vlago ob kondenzaciji sprosti v obliki ekstremnih, hudourniških nalivov, ki zaradi zbite, neprepustne zemlje takoj povzročijo poplave. Zaradi pospešenega segrevanja Arktike se zmanjšuje temperaturna razlika med polom in ekvatorjem, kar slabi in upočasnjuje vremenske sisteme. Anticikloni obtičijo in prinašajo večtedensko sušo in vročino, ujeti cikloni pa povzročajo večdnevno neprekinjeno deževje na istem mestu.
V Evropi pregreto Sredozemlje rojeva uničujoče mediteranske ciklone, ki prinašajo zgodovinske količine padavin nad Alpe in Balkan. Pri poletnih nevihtah se maksimalna hitrost vetra za vsako stopnjo Celzija globalnega segrevanja v povprečju poveča nekaj odstotkov, rušilna moč pa celo do 20 odstotkov. Fizika za ekstremi v naravi je neizprosna. Za povrhu pa sodobna podnebna kriza prehaja iz izoliranih dogodkov v verižne ekstreme, kjer en pojav sistemsko pripravi teren za naslednjega. Na primer vročinski val najprej izsuši biomaso, naknadno gozdni požar uniči vegetacijo, jesenski nalivi, ki na ogoljenih površinah, sprožijo plazove in erozijo.
Vir: Večer v soboto