Župani, čeprav je bilo mesto predolgo razdeljeno upravno na več enot, so se trudili, da bi se mesto razvijalo, da bi postalo urejena politična, kulturna in gospodarska prestolnica, in največji domet so dosegli z najbolj od vsepovsod vidnim gradom, ki je v svoji preteklosti bil vse mogoče. Slovenska arhitektura še nikoli ni bila tako uspešna, kot je bila pri njegovi obnovi. Uspelo jim je neverjetno: grad so obnovili, ne glede na ogromne stroške. Noben Ljubljančan ni bil proti, večina je skoraj brez nerganja čakala, kaj bo po obnovi nastalo. Da, prvič v zgodovini je grad zacvetel historično, kulturno, turistično in gospodarsko. Postal je simbol mesta (seveda tudi z zmajem) in tudi vzor za vso državo, predvsem zato, ker je združil nešteto interesov v eno, da v eno: zgodovinsko, kulturno in gospodarsko uspešno enoto.
Popolnoma drugače je sedaj v to Ljubljano posegel Državni zbor in z zakonom določil, da se na ljubljanskih Žalah pokopljejo izkopana okostja iz različnih grobišč po Sloveniji. Takšna zakonska odločitev je naletela na odpor ne samo župana, ampak številnih prebivalcev, saj je takšen zakon po vsebini posegel v razne pravice (tudi upravljanja) in seveda tudi v postopke umeščanja v prostor, gradbenega dovoljenja, vzdrževanja (tudi stroškov). Najbolj presenetljivo pa je to, da je DZ obšel vse tiste postopke, ki so sicer normalni, predhodne dogovore, kako bi problem pokopa žrtev dostojno izpeljali, kje bi bil tak objekt, kdo bi določil razpisne pogoje za zgradbo – spomenik, kam bi ga umestili. Tak poskus urejanja problema z zakonskim diktatom je neprimeren. Kot menijo mnogi, je tak zakon skregan s pieteto do umrlih, še bolj pa s tem, da med večino nekdanjih žrtev verjetno sploh ni bilo veliko slovenskih domačinov. Takšen postopek se je enkrat napačno začel in končal, prav na ljubljanskem gradu.
Franci Gerbec, Kremenica