Postopke je gotovo mogoče izboljšati. Toda vodno dovoljenje ne zgradi zadrževalnika, črpališča ali cevovoda. Preden projekt sploh pride do marsikaterega upravnega postopka, je treba določiti območje namakanja in uporabnike, preveriti vodni vir, izdelati hidrološke in druge strokovne podlage, zasnovati tehnično rešitev, pripraviti projektno dokumentacijo, rešiti zemljiška vprašanja in zagotoviti ekonomiko ter investitorja. To ni birokracija. To je priprava projekta.
Tu pridemo bliže pravemu problemu. Znanje imamo. Vodo imamo. Nimamo pa dovolj učinkovitega institucionalnega sistema, ki bi znal od vodnega vira do njive povezati vse potrebne korake. Na to že dolgo opozarja tudi stroka. Prof. dr. Marina Pintar v svojih zapisih zgodovino slovenskega namakanja opisuje kot zgodovino velikih strokovno prepoznanih možnosti in bistveno skromnejše realizacije. Državne investicije so se po letu 2000 skoraj ustavile, poznejši programi pa so prinesli le del načrtovanega obsega. Njeno sporočilo je v bistvu zelo preprosto: strokovne rešitve poznamo, toda od strokovno prepoznanega potenciala do delujočega namakalnega sistema so potrebni organizirana priprava, povezovanje uporabnikov in predvsem nekdo, ki proces vodi.
Prav zato je morda najpomembnejša ugotovitev, da Slovenija ne potrebuje predvsem novih strateških dokumentov, temveč učinkovitejše izvajanje že sprejetih usmeritev in usklajeno delovanje vseh deležnikov, jasnejšo razdelitev pristojnosti, boljše medresorsko sodelovanje in bistveno aktivnejšo koordinativno vlogo države. To pa je precej zahtevnejša naloga od skrajšanja roka za izdajo dovoljenja.
Vir: Delo