Komentiranje se dogaja v stilu, da se vsak spozna na nogomet. Absolutno preveč besed in premalo uvida v razmerja na terenu. Neverjetno število podatkov na kupu in slaba ocena stanja na igrišču. V grobem se reporterji delijo v tri skupine. V prvi so navijači. Ker tokrat nimamo na mundialu svoje ekipe, se navijaška nota težko prepozna, gre bolj za osebne simpatije. V drugi so vsi z nacionalke, ker pač morajo opraviti svojo službo. Po pravilu dolgočasni in dolgovezni. V tretji skupini so vsi, ki gojijo ljubezen do nogometa.
Športni komentatorji so kazen božja – ali pa božje darilo. Zakaj kazen božja? Ker gre mnogokrat za komentatorje, ki si tega imena ne zaslužijo. Preprosto zato, ker so le glas v ozadju, ki trosi neumnosti ali pa leporeči v neki izmišljeni knjižni slovenščini. Ena gora besed brez duha, predvsem pa brez čustev. Komentator, ki nima strasti, je kot Googlov prevajalnik … Zakaj pa božje darilo? Ker so primeren objekt in subjekt naše jeze. Na račun komentatorjev lahko na glas izrečemo vse in s tem v bistvu damo vedeti, da smo nad njimi.
Nedeljski dnevnik