Zgodovina se ne bo ponovila na popolnoma enak način, vendar lahko sedanji vzpon desnice razumemo kot odziv na neuspehe socialne demokracije na eni strani in liberalnega kapitalizma na drugi, podobno kot v dvajsetih in tridesetih letih.
Španska državljanska vojna je bila zadnji trenutek resničnega levega internacionalizma. Po njej se je levica, tako socialistična kot socialdemokratska, zavezala nacionalni državi. V tem smislu pa ne gre za projekt, ki bi se znal ustrezno odzvati na sedanjo krizo, ki je v svojem bistvu transnacionalna. Danes vidimo predvsem nezmožnost levice, da bi oblikovala široko mednarodno fronto z jasno vizijo, kam želi usmeriti svojo kritiko kapitalizma.
Medtem pa desnica očitno zelo uspešno gradi povezan mednarodni projekt, in s tem je začela že dolgo pred prevzemom oblasti. Pomislimo na Steva Bannona in njegovo vlogo pri povezovanju različnih desničarskih gibanj v Evropi in Ameriki: že takrat je obstajala močna transnacionalna mobilizacija okoli ideologije naroda in države. Trdili so, da je kapitalizem transnacionalen in da mora biti zato tudi vsak poskus njegove kritike z desne strani transnacionalen. Ti ljudje so sistematično gradili mreže: mislišča, medijske platforme, posameznike, ki so delovali kot povezovalni členi. Na oblast so čakali pripravljeni.
Razlogi za relativni neuspeh levice pri podobnem povezovanju pa so v opustitvi kritike kapitalizma kot razrednega projekta. Imamo okoljsko levico, feministično levico, antirasistično levico, hkrati pa se je razvila tudi kritika univerzalizma, zaradi katere je postalo težko povezati te identitetne boje v enotno vizijo.
Vir: Sobotna priloga Dela