Na eni strani je skupina strank in posameznikov, ki jih drugod imenujejo desnica, v Butalah pa Lažnivci. Ti govorijo, obljubljajo, prisegajo in razlagajo vse po vrsti, le resnice ne. Na drugi strani, kjer so povsod poznani kot levičarji, pa so v Butalah Naivci. Ti poslušajo, kimajo, verjamejo in na koncu še zaploskajo. In tako Butale dihajo, eni izdihujejo besede, ki jih drugi vdihujejo kot resnico.
Pred volitvami za predsednika butalskega zbora so Lažnivci stopili pred Naivce in rekli: »Mi z lažnivimi povzpetniki nikoli ne bomo sodelovali!« Naivci so pokimali: »Končno načelni ljudje!« Potem so Naivci stopili pred Lažnivce in rekli: »Tudi mi z vami nikoli ne bomo sodelovali!« Lažnivci so pokimali: »Odlično! Ravno take potrebujemo.« In vsi skupaj so si oddahnili, ker so si bili končno enotni, vsak v svoji neresnici.
Ravno pred odločilnim glasovanjem se je po Butalah razleglo šepetanje: »Prisluhi! Prisluhi so zunaj!« In res, nekdo je na oglasni deski pred gostilno Pri Zmedenem oslu obesil dolge trakove papirja, na katerih je pisalo, kdo komu krade, kdo komu dolguje in kdo je komu že vnaprej obljubil, da mu bo nekaj vzel, kdo komu laže in kdo komu verjame. Butalci so se zbrali kot muhe na med ali pa na kaj drugega, odvisno od zapisa. »Poglej ga, ta je kradel meni! Tiho bodi, tukaj piše, da si ti kradel njemu! Ampak to je bilo samo enkrat! Potem pa ni problem, tu piše, da je on kradel vsem!« Najbolj so se razburili tisti, ki so bili omenjeni največkrat. Ne zato, ker bi jih bilo sram, ampak ker niso bili zapisani na vrhu seznama. In medtem ko so Butalci brali prisluhe, jih obračali, zlagali in po potrebi popravljali, se je med njimi širil glas: »To je delo agenta Lažnivcev!« Naivci so brali in zmajevali z glavami: »Poglej jih, lažejo!« Lažnivci so brali in zmajevali z glavami: »Poglej jih, verjamejo!«
In res, Naivci so, ogorčeni nad lažmi, šli na volitve in glasovali natanko tako, kot so jim Lažnivci prej povedali, naj ne. Ko so glasove prešteli, je bil izid povsem butalski. Izvoljen je bil tisti, ki je trdil, da z nikomer ne bo sodeloval, izvolili pa so ga tisti, ki so trdili, da z njim ne bodo sodelovali. Tisti, ki je dobil največ glasov, pa sploh ni bil aktualen. »Zakaj?« so vprašali Naivci. »Ker o njem nismo lagali,« so pojasnili Lažnivci. »In kar ni laž, v Butalah ne more uspeti.«
Na prvi seji je novi predsednik izvoljen iz vrst Lažnivcev vstal in rekel: »Z vami ne bom sodeloval!« Naivci so zaploskali: »Drži besedo!« Lažnivci pa so dodali: »Seveda jo, saj je bila laž že od začetka.«
In tako v Butalah vse lepo teče naprej: Lažnivci lažejo, Naivci verjamejo. Agent Lažnivcev pa od časa do časa prinese dokaze, da bi Naivci lažje verjeli, da zdaj pa res vedo resnico. A v Butalah velja star pregovor: »Resnica je tista laž, ki ji verjame največ Naivcev.«
In zato so Butale trdne kot skala, čeprav stojijo na samih besedah.
Tomaž Šumi, Lesce