Najbolj pade v oči to, da se ga vsi bojijo, tako nasprotniki kot pristaši. Zadrego politikov iz časa osamosvajanja bi lahko povezali z znamenitim kovčkom, ki ga je Miha Brejc odnesel iz Službe državne varnosti; česa se bojijo današnji politiki, ki jih v tistem kovčku najbrž ni, pa je manj razumljivo. Pri njih gre verjetno bolj za strahospoštovanje pred izkušenim politikom, ki mu je uspelo tekom let med trikratnim predsedovanjem vladi vzpostaviti svoj vpliv v vseh plasteh družbe in države. To mu je omogočila trda partijska šola iz njegovih skojevskih časov. Ima tudi disciplino, kot so jo premogli bivši partijski funkcionarji tako v ilegali kot na oblasti.
In vendar je JJ tragična oseba in tragični politik. V rani mladosti si je gotovo obetal sijajno partijsko kariero. Žal v mladostni zagnanosti ni opazil, da se trda partijska linija mehča in sledila je izključitev. To je bil konec partijske kariere, česar jim nikoli ni odpustil. A se ni vdal, poskusil je v ZSMS. Če bi mu na zadnjem kongresu uspelo postati predsednik, Drnovšek nikoli ne bi bil mandatar. Tega se vsekakor zagrenjeno zaveda. A je vse pokvaril proces proti četverici. JJ je edini od četverice, ki je ta proces politično kapitaliziral. Ko je prišel iz zapora, je po fasadah videl grafite Triglava z JJ na mestu OF in je mislil, da mu pripada oblast, kot je njegovemu vzorniku, ki je po vojni lahko povsod videl grafite Tito. JJ se ima do današnjega dne za glavnega osamosvojitelja in izbranca ljudstva. V to je prepričal tudi znatno število ljudi.
Levičar JJ, ki je po sili razmer postal desničar, si je sčasoma podredil vse druge desne stranke ali jih onemogočal in postal neformalni vodja slovenske desnice. Tako smo prišli v situacijo, da Slovenija prave meščanske desnice sploh nima, čeprav so prve demokratične volitve pokazale, da je slovensko volilno telo razpoloženo podobno kot drugod po srednji Evropi. V Demosu sta namreč največ glasov dobili stranki Krščanski demokrati in Ljudska stranka, ki pa sta bili, tudi po zaslugi JJ, potisnjeni na obrobje. Že leta govorimo o antijanša refleksu, ki ga pripisujejo levici in kučanizmu, dejansko pa bi se moral antijanša refleks razviti pri tistem delu Slovencev, ki gojijo tradicionalne desne vrednote in si želijo, da bi se le-te uveljavile tudi v političnem življenju. Dokler bo desnico obvladoval JJ, pa se to zagotovo ne bo zgodilo. Največjo škodo je JJ povzročil ravno politični desnici.
JJ je uspel okoli sebe zbrati številno volilno telo, ki mu že vrsto let omogoča relativno zmago na volitvah. A je ta položaj tudi frustrirajoč, ker ne zbere dovolj glasov za oblikovanje vlade. V preteklosti so bile morebitne partnerske stranke prisiljene izjavljati, da ne bodo šle z njim v koalicijo, če so želele sploh priti v parlament. Frustracija je še hujša, ko vidi, da svojega volilnega telesa na noben način ne more bistveno povečati. Z vse bolj ozkimi in radikalnimi vsebinami SDS izgublja karakter politične stranke in vse bolj spominja na sekto z nezmotljivim vodjo in povsem podrejenimi verniki, ki samo ponavljajo pravoverne mantre in slepo sledijo vodji. Očitno je kandidatov za tako stranko oziroma sekto zmanjkalo. Dejansko je JJ prišel s svojo politiko v slepo ulico, zato poskuša pridobiti dodatne glasove s pomožnimi strankami, ki naj bi preslepile volivce. Dovolj glasov bi mu uspelo zbrati le, če bo dovolj naivnih, ki bodo mislili, da glas za Logarja ni glas za JJ.
Ampak kaže, da JJ tudi temu ne verjame preveč, zato svoje volivce ali bolje rečeno sledilce pripravlja na bolj črn scenarij. Pravi, da ne želi oblikovati vlade z navadno večino, ampak samo, če mu volivci podelijo mandat z ustavno večino. Ker ustavne večine niti teoretično ne more dobiti, ali je to najava izstopa iz politike? Seveda je možna tudi drugačna razlaga. JJ je očitno prepričan, da samo globoka država in mediji v njenih rokah preprečujejo ljudstvu, da bi pokazalo ljubezen do njega in njegove vladavine. To se je zelo jasno pokazalo pri izidu prejšnjih volitev, kjer je bil prepričan v zmago. Prepričan je bil, da volivci znajo ceniti njegovo odločnost in boj s komunizmom. Zato je bil izid volitev šok tako zanj kot za njegove volivce. Nedolžno ljudstvo je bilo zapeljano, zato se je ves bes zvalil na Roberta Goloba. Kdor je sledil SDS-ovim medijem, še bolj pa na forumih, je lahko opazil silno sovraštvo do Goloba. Pa ne zaradi njegove nesposobnosti in pokvarjenosti, kot so mu očitali ves mandat, ampak samo zaradi volilne zmage, ki naj bi pripadala JJ. To je ta strah, ki se širi po deželi, strah, ki se seseda sam vase, strah, ki je votel, okoli pa ga nič ni, strah, ki paralizira vso politiko, namesto da bi mu spodmaknila stol, na katerem sedi.
Tone Rački, Ljubljana