Odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, najdemo v procesih, ki so se začeli (že) pred pol stoletja v sedemdesetih letih 20. stoletja. V enem samem desetletju se je tedaj zvrstila neverjetna množica dogodkov, ki še danes vplivajo na razmere v svetu. Najbolj odločilne spremembe je prineslo uvajanje družbenega sistema neoliberalizma. Ta sistem določa raven materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva. Dejavniki tega sistema – deregulacija (1), liberalizacija (2) in privatizacija (3) – že pol stoletja s podporo političnih in gospodarskih elit odločilno krojijo današnjo podobo sveta.
Slovenija se je z neoliberalizmom, ki predstavlja tudi uradno ideologijo EU, srečala v procesu priprav na vstop v EU. Kot državna ideologija pa je neoliberalizem v Sloveniji začel veljati leta 2004 po pridružitvi EU. Prehod iz sistema socialističnega samoupravljanja v nov družbeni red je bil težaven. Sistem neoliberalizma je v popolnem navskrižju s sistemom družbene lastnine in samoupravljanja. Za zaposlene in tudi za javnost je bil najbolj šokanten projekt privatizacija (anonimnega) družbenega kapitala. V procesu prisilne tranzicije lastninskih razmerij v gospodarstvu je bilo nepovratno izgubljeno več deset milijard družbenega premoženja in mnoga, tudi največja gospodarska podjetja. Neoliberalizem je prinesel preobrat tudi v gospodarsko politiko, ki se opira na model eksponentne gospodarske rasti. Ta v prvi plan postavlja ustvarjanje in delitev dobička, ne pa potrebe prebivalstva.
Evropska komisija je z nekritičnim uvajanjem modela eksponentne gospodarske rasti ravnala zgrešeno. Ta sistem je namreč v popolnem navzkrižju s temeljnimi vrednotami EU (spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic), ki so zapisane v pogodbi o ustanovitvi EU. Takšno ravnanje EU je zavržno tudi iz razloga, ker je bila že leta 1972 v ZDA objavljena znanstvena študija z naslovom »Meje rasti«. V tej študiji so znanstveniki z obdelavo množice empiričnih podatkov ugotovili, da model eksponentne gospodarske rasti na daljši rok prinaša večini prebivalcev katastrofalne posledice. Evropski politiki so prezrli tudi ugotovitve kasnejšega (na prelomu stoletja) preverjanja scenarijev, napovedanih v študiji »Meje rasti«. Preverjanje scenarijev je potrdilo uresničevanje napovedi znanstvenikov, da se bomo sredi stoletja soočili z negativno gospodarsko rastjo in da nas proti koncu stoletja čaka kolaps.
Med že omenjenimi dogodki iz sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja ima ključno mesto tudi prevrat, izpeljan v finančni in davčni politiki, opisan v študiji Thomasa Pikettyja »Kapital v 21. stoletju«. Ta prevrat je prinesel proces nelegitimne razdelitve svetovnega bogastva. Po njegovi zaslugi je v pol stoletja polovica bogastva sveta, ki šteje skupno kakih 440 bilijard, postala last manjšine enega samega odstotka prebivalcev. Drugo polovico svetovnega bogastva si deli večina 99 odstotkov ali dobrih osem milijard (99 %) prebivalcev sveta. Kar tri milijarde ljudi »živi« na robu preživetja, ker nimajo dostopa do življenjskih potreb, kot so hrana, pitna voda, zdravstvena oskrba, izobraževanje in primerno bivališče.
Vsi opisani, za človeštvo usodni dogodki so bili pred pol stoletja izpeljani legalno z uporabo orodij predstavniške demokracije. Ne preseneča, da se politične in gospodarske elite še vedno trdovratno oklepajo sistema političnega predstavništva. Alternativa predstavniški demokraciji je posvetovalna demokracija. Predstavlja neposredno posvetovanje politikov, znanstvenikov in naključno izbranih državljanov o ključnih družbenih vprašanjih. O uporabnosti predstavniške demokracije vse pove izjava Jean-Jacquesa Rousseauja iz leta 1762: »Angleško ljudstvo je prepričano, da je svobodno, pa se krepko moti. Svobodno je le ob volitvah članov parlamenta: brž ko jih izvoli, je suženj, je nič.« Pripovedi o vladavini oblasti ljudstva v sistemu predstavniške demokracije res sodijo v domišljijski svet.
Janez Krnc, Litija