Potem ko je Putinu in Trumpu uspelo zrušiti svetovni pravni red in ko je OZN z uveljavitvijo veta po potrebi katere koli stalne članice v celoti onemogočena opravljati svoje poslanstvo, kot je bilo to zamišljeno z ustanovno listino OZN, je stanje v svetu, hoteli priznati ali ne, skoraj alarmantno. V posebno nezavidljivi situaciji se je znašla EU, ki je nesporno postala tarča Putinovih ambicij in umazanih potez dolgoletne zaveznice ZDA s Trumpom na čelu. Marsikaj, kar se danes dogaja po Evropi, mislim predvsem na protestni val, ki jo preplavlja, ni v celoti povzročen samo zaradi nezadovoljstva mladih. V ozadju so zagotovo tudi interesi Putina in Trumpa. Ni pa mogoče zanikati dejstva, da si je Evropa za stanje, v katerem je danes, v marsičem kriva sama.
Spomnimo se kolonialne preteklosti evropskih držav, ki so neusmiljeno uničevale, ropale in izkoriščale domorodno prebivalstvo Afrike, Azije, Južne Amerike in še kje, pri čemer niso niti v najmanjši meri poskrbele za njihov lastni razvoj. Kruto so pokristjanjevale domorodce in jih ugrabljale za sužnje. Danes so mnogi njihovi potomci prišli v EU, kot da bi želeli slediti bogastvu, ki jim je bilo ukradeno in Evropa jih je sprejela, saj je pohlep po ustvarjanju bogastva na plečih cenene delovne sile vedno in v celoti prevladal. Skozi desetletja je EU več ali manj gradila svojo identiteto na socialnih in človekovih pravicah in se v okviru Nata zanašala na skupno obrambo z ZDA. Dokončni udarec samozadovoljstvu je EU brez dvoma zadal Trump z napadom na Iran in posledično energetsko krizo ter s tem občutno znižanje standarda prebivalcev EU. Tako kot vedno ima tudi tokrat od tega korist edino kapital, predvsem iz razloga vlaganja enormnih sredstev v oborožitev, vse manj pa v socialo, šolstvo, zdravstvo, znanost in ostale nujno potrebne naložbe, ki vedno in povsod pomenijo ustvarjanje ravnovesja v družbi. Množični protesti mladih in zapostavljenih so razumljiva posledica vse bolj perečih socialnih razlik, istočasno pa dobra prilika za tiste, ki si želijo destabilizirati EU.
Zagotovo sem pacifist, vendar kaj je storiti nam, malim narodom? Potrebujemo številčnejšo in bolje oboroženo vojsko? Naš vsemogočni osamosvojitelj se pogosto šopiri, da smo v osamosvojitveni vojni premagali tretjo najmočnejšo vojsko v Evropi. Zelo samozavestno, vendar sem se ob služenju vojaškega roka v šoli za rezervne oficirje naučil, da vojna moč ni v orožju. Je v usposobljenosti in predvsem v morali. Prav to pa je bilo odločilno v spopadu z JLA. Posebej pa še Kučanova in Drnovškova modrost, ko sta osamosvojitveni proces mirno pripeljala do Brionskih sklepov. Nesporno je, da so bili v vrstah JLA večinsko naborniki, ki sploh niso vedeli, zakaj so bili poslani v spopad. Na drugi strani pa so bili, po Titovi doktrini o oboroženem narodu, usposobljeni teritorialci in policisti z enotno podporo slovenskega naroda. Kaj pa danes? Danes smo po zaslugi ekstremno desnih ideologov na čelu z Janšo v celoti sprti med sabo in sprašujem se, ali bi nam v kritični situaciji zares pomagala molitev in prepevanje slovenskih pesmi. Brez vsakega podcenjevanja, ampak našo udarno moč so nam delno pokazali na zadnji proslavi v Kopru. Po mojih predvidevanjih bi premožnejša mladina pobegnila na varno v tujino, ostali pa bi hitro ugotovili, da nimajo osnovnega znanja o ravnanju s katero koli oborožitvijo.
Danes je prepozno, da bi ugotavljali, kako dalekovidno je bilo razmišljanje po mnenju desnih » enega največjih zločincev« v zgodovini maršala Tita, ko je dejal: »Živimo tako, kot da bo vedno mir, vendar se pripravljajmo, kot da bo jutri vojna.« Takšne misli zahtevajo vizijo, predvsem pa visok IQ, ki pa ga pri naših današnjih oblastnikih vidno primanjkuje.
Branko Poženel, Kranjska Gora