Ob tem, ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava, ustanovne listine Organizacije združenih narodov in mednarodnih sporazumov, ki so predmet prepogostih kršitev, s pomembno razliko, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa, jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi, pa kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neke druge pridobitve sodobne civilizacije, človekove pravice in svobodo oziroma demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno iz vesolja, da gre za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških, ekonomskih ter ostalih neokolonialnih interesov, na račun koga drugega.
Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022, ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, in na vojno z Iranom, ki sta ju konec februarja letos sprožila Izrael in ZDA. V prvem primeru (po štiri letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistov, od tega 2 tisoč otrok), sta Nato in EU zasuli Rusijo s stotinami sankciji, jo skušali mednarodno osamiti ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi stavili – danes vidimo, da zmotno – na ruski poraz. V drugem (63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od tega 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred, kar je, zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtjem Hormuške ožine, botrovalo pričetku največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerjih) pa razen izjem, glej Španijo, smo ali umolknili ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Povsem nasprotno od prvega primera. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in ustanovne listine OZN.
O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, bi rekli, toda tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, zlasti ob svetovnem dnevu svobode medijev, h kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah in poročanjih te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti, nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred.
Če zrem samo na RTV oziroma na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznavam pri posamičnih avtorjih oddaj in prispevkov, a še nikogar nisem slišal, da bi predsednico Evropske komisije von der Leynovo, njeno kolegico za zunanjo in varnostno politiko Kallasovo ali predsednika Evropskega sveta Costo, da ne govorim o generalnem sekretarju Nata Rutteja, vprašal, s kakšnim obrazom vztrajajo pri kaznovanju Rusije in Rusov, ko pa si Izraela in ZDA ne upajo niti pozvati h končanju vojn, ki sta jih sprožila proti Palestincem, Libanoncem in Irancem in ki tako kot ruska proti Ukrajincem kršijo mednarodno pravo ter listino Združenih Narodov. Česa takega bi pričakoval tako v Dnevnikih in Odmevih kot v Globusu in Mednarodnih obzorjih, kot najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah.
Pa sem se spomnil na Juliana Assangeja, da skoraj vsaka vojna, ki se je začela zadnjih petdeset let, je bila rezultat medijskih laži – sam bom manj krut in laž zamenjal s površnostjo in enostranskostjo – oziroma če bi mediji raziskovali dovolj poglobljeno, če ne bi ponatiskovali državne propagande, bi jih lahko ustavili.
Vsi govorijo o tem, kako se soočiti z globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nikogar pa ni, ki bi kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanjahuja in Trumpa. Edini, ki se poleg španskega premierja upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot sam pove, je papež Leon 14., meritorni naslednik velikega Frančiška.
Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta samocenzura?
Aurelio Juri, Koper