Treba je bilo namreč zgraditi utvaro, da za vabilom stoji milijardni interesent za investiranje v Sloveniji, ki si za velike denarje zbira predhodne informacije o poslovnem okolju, vključno z osebami z večjim vplivom.
Obe žrtvi potegavščine sta bili povabljeni na neke vrste avdicijo, kjer naj bi vsaka opisala razmere in pokazala, v čem lahko investitor računa nanju. Past je morala biti dovolj bleščeča: povabilo na razkošen izlet v tujino s plačano potjo, bivanjem in pogostitvijo. Zlasti za zelo uveljavljeno odvetnico, ki pozna iz svoje procesne prakse res marsikaj, je morala biti past posebej dobro zamaskirana, vse to pa je moralo biti močno drago. Kako pa se obnašajo tisti, ki pridejo na avdicijo? Dokazati morajo, da so si bogato povabilo zaslužili, da torej poznajo mnogo vplivnih oseb in na del teh lahko vplivajo same ali preko drugih vplivnežev in da lahko potrdijo različne sume. Posrednik, ki zbira informacije za domnevnega veleinvestitorja, se lepo zahvali za koristne informacije, žrtve odpotujejo domov. Prisluhi pa so zmes realnih podatkov, samohvale in domnevanj žrtve prisluha.
Za uprizoritev je Black Cube potreboval skupaj kar šestmestno vsoto denarja. Za to vsoto je naročnik dobil kupe nepreverjenih obtožb in sumničenj za napade na ugled svojih nasprotnikov na volitvah. Odkod pa mu porabljeni milijonski stroški? In s katerimi triki bi si jih povrnil kot morebitni zmagovalec volitev? Pokojni nemški pisec Enzensberger je imel tale izrek: »Vprašaj svojega župnika.« »Gospod župnik tudi ne ve.« Tudi v tej kriminalki še čakamo na razplet.
Božidar Debenjak, Ljubljana