Njen članek je zame izziv, da popišem moje vedenje o zadevi, doživeto kot izkušnja iz obdobja zadnjih nekaj let pri spoznavanju zelo perečega problema, ki ga upravičeno naslavljam davčni nepremičninski cirkus, ozaveščanje s strani javnih inštitucij v povezavi z nepremičninskim davkom pa kot ciklično ponavljajočo se otroško igro v peskovniku.
Raziskovalec navedene aktualne populistične vsebine bi si moral zaradi lastnega vedenja pred oblikovanjem trditev znati odgovoriti na dilemo, ali je pri nas pojem delovanja pravne države resnična ali zavajajoča trditev. Analiza veljavne davčne pravne regulative za področje premoženjskih davkov vsakega korektnega raziskovalca pripelje do ugotovitve, da je pri nas sprejeta nedopustna praksa odklonov, ki so posledica nespoštovanja zapovedanih obveznosti državljanov, lastnikov nepremičnega premoženja. Menim, da zapise v medijskih prispevkih, da gre pri davku na nepremično premoženje za slabo poznan pravni akt, da morajo nepremičninski premoženjski davek plačevati lastniki (le fizične osebe), zlasti za večje hiše, brez zadržkov lahko poimenujemo kot neresnične. Obstaja velika verjetnost, da večino stavbnega fonda enostanovanjskih stavb v RS predstavljajo enostanovanjski objekti, ki presegajo velikost 160 m2 skupne neto površine uporabnih prostorov. Navedena velikost pa se ne more poimenovati in nanašati samo na večje hiše.
Trditev, da je ministrstvo za finance pred natanko enim letom predlagalo ukinitev obstoječega davka, ki bi ga nadomestilo s po vsebini sorodnim davkom na stanovanjske nepremičnine, ne drži. Pozorno spremljam večino javno predstavljenih pojasnil v povezavi z nepremičninskimi davčnimi obveznostmi. Vsi javno nastopajoči funkcionarji ali uslužbenci so do dandanes posredovali večino informacij le v povezavi z napovedanim nepremičninskim davkom, ki naj bi se sprejel. Nihče ni nikoli javno omenjal, da se želi obstoječa regulativa v zvezi s premoženjskim davkom lastnikov nepremičnega stavbnega premoženja posodobiti, nadgraditi ali nadomestiti z novimi rešitvami. Tudi to, da je strokovna javnost že večkrat opozorila na zastarelost obstoječe davčne regulative, po mojem vedenju in poznavanju te tematike ne drži. Neresna in neodgovorna je namreč odzivnost vseh naslovnikov, pri katerih sem želel pridobiti pojasnilo, kaj je vzrok, da se veljavni zakonski akt ne operacionalizira.
V zadnjih štirih letih posredovane pobude vladi, ministrstvu za finance, varuhu človekovih pravic, računskemu sodišču in še nekaj naslovnikom so bile pogovor z gluhimi. Sramotno za državo je, da dopušča nespoštovanje zakona, ki v primeru ugotovitve nastanka davčnih obveznosti na osnovi davčnega postopka lahko posledično povzroči nastanek davčne obveznosti. Nekredibilna je državna uprava, ki dopušča nespoštovanje veljavne zakonodaje. Zanimiva bi bila ugotovitev stanja pri vseh javnih funkcionarji kot lastnikih nepremičnega premoženja, ki morajo zaradi spoštovanja integritete predstavljati in biti vzor državljanom. Tudi vsi javni uslužbenci so po načelih njihovega kodeksa primernosti vzorčni primer pri spoštovanju veljavnih zakonskih aktov vsem nam ostalim državljanom.
Tudi v medijih ne vidim zagnanosti, da bi poiskali vzrok za nastalo trenutno situacijo, ko imamo veljavni pravni akt, pa se ne najde skrbnik, ki bi ga izvajal. Nadzornikov za ukrepanje zaradi nespoštovanja zapovedanih obveznosti pa tudi ni na vidiku. Ali so zakoni sistemsko izdelani in vsebinsko sestavljeni zato, da se uresničujejo in so namenjeni eksistenčnim ciljem celotne družbe, ali pa je njihova ekskluzivna funkcija zgolj okras?
Za zaključek v razmislek še naslednje. Ali ni nekaj gnilega pri številkah, zapisanih v različnih medijih, pomenijo pa finančna sredstva lokalnih skupnosti, to so občine, gre pa za 10 milijonov evrov davčnih prihodkov iz naslova nepremičnega premoženja in 300 mio. evrov dajatev iz naslova NUSZ. Če se smiselno analizira posamezne kriterije za izračun osnov NUSZ in se poglobi tudi v stroške plačevanja uporabnikov javnih komunalnih storitev, se moramo zamisliti nad podvajanjem zaračunavanja istega elementa v ceni, ki jo plača posamezni državljan, lastnik nepremičnine. Zanimiv bi bil podatek za obdobje zadnjih dvajset let o višini izpada davčnih prihodkov veljavnega zakona. To so namreč sredstva lokalnih skupnosti. Pa kaj zato, če se nekje izgubi kakšna milijarda, mar ne? Ker pri nas ni mogoče najti odgovora na dilemo, zakaj se ne poskrbi za dosledno spoštovanje trenutno veljavne nepremičninske davčne zakonodaje? Komu je dejansko namenjena določba, zapisana v veljavnem zakonu, da mora lastnik nepremičnega premoženja v točno določenem roku vložiti zahtevek za odmero davka?
Dušan Divjak, Spodnja Slivnica