Bil sem 37 let med protagonisti in sokreatorji te stranke, en mandat celo njen podpredsednik, od leta 1973 vse do 2010, ko sem odšel zavoljo neozdravljivih razhajanj s takratnim predsednikom Borutom Pahorjem, verujoč v idejo »Tretje poti«, po vzoru britanskega laburista Tonyja Blaira, ki pa je stranko, po mojem dojemanju, vodila stran od osnovnih in tradicionalnih levih vrednot socialne demokracije in jo vse bolj umeščala v neko amorfno sredino.
Da, bili smo v Kopru Socialni demokrati. Dolga leta, vse do zmage lokalne liste »Koper je naš« leta 2002 in začetka 16-letne ere Borisa Popoviča na čelu občine, najmočnejša politična formacija. Od leta 1990, ko je še živela predhodnica Državnega zbora, Republiška skupščina, pa vse do leta 2012, je stranka imela v parlamentu Koprčana. Dvakrat celo v Evropskem parlamentu. Nato zaton, iz katerega se ni pobrala, niti ko je Popoviča nasledil sedanji župan Aleš Bržan, tudi on s svojo po sebi imenovano lokalno listo. In danes imajo SD-jevci v 33-članskem občinskem svetu eno samo svetnico.
A zgodilo se je nekaj, kar je stranko v Kopru potegnilo iz naftalina, jo znova obudilo in spravilo na časopisne strani. Vdihnile so ji življenje sveže, mlade sile, z izvolitvijo novega lokalnega vodstva in z obljubami po njenem novem cvetenju. Toda… Ko sem prebral o tem zagonu, sem prebral tudi o določeni nejevolji, da ne rečem razočaranju in jezi, pri »starem«, preverjenem članstvu in o odhodu iz stranke, po 30 letih, enega od bolj znanih in izobraženih imen, bivše evroposlanke Mojce Kleva Kekuš, zgrožene nad operacijo, ki se je zgodila na volilnem zboru. In prebral sem tudi o imenih novega vodstva. Poleg kakega dvomljivega slovesa ter uvoženih iz drugih koncev Obale in drugih strank je med ostalimi znani bivši nogometaš, ki je bil prvotno v povsem nasprotnem (Popovičevem) političnem taboru, pa tudi nekaj meni in večini bolj zvestega lokalnega članstva povsem nepoznanih imen. Od kod so se pobrali? – so se spraševali staroselci. Pa vendar so »prišleki« preglasovali zatečeno članstvo in prevzeli vajeti stranke.
Da ne bom do njih krivičen, morda se med njimi še skriva vzhajajoča politična zvezda z močnim umskim in kreativnim potencialom in jih res vodijo pri tem prevzemu najboljši nameni – pri čemer naj spomnim na pregovor, da je z njimi tlakovana tudi pot v pekel –, se pa sprašujem, ali večina od njih sploh pozna vrednote in osnovne stebre socialne demokracije? Če bi že samega novega predsednika lokalnega odbora stranke, meni povsem neznanega Stojana Prinčiča, vprašal o tem, kaj bi mi povedal o zgodovini stranke, o njenih ustanoviteljih in motivatorjih, pa o načelih solidarnosti, pravičnosti in enakosti? O podpori ranljivim skupinam, zmanjševanju neenakosti ter zagotavljanju dostojnega dela in socialne varnosti? O miru in dialogu? O zavezanosti k mednarodnemu pravu, diplomaciji ter ohranjanju dialoga kot temeljne politične vrednote? O aktivni vlogi države pri nudenju čim boljših storitev v javnem zdravstvu, izobraževanju in pri reševanju stanovanjske problematike kot temeljne človekove pravice? O podnebju in trajnostnem razvoju? O pravicah delavstva? O tovarištvu? O odnosu do antifašizma in NOB? Nenazadnje o političnem manifestu stranke ter o početju sedanje, četrte Janševe vlade? O paketnem zakonu za »boljšo« Slovenijo, o novelah zakonov o parlamentarni preiskavi in lokalnih volitvah? O vojni v Ukrajini, oboroževanju Evrope, o ameriško-izraelski agresiji na Iran in o Palestini?
Tudi po izstopu iz SD-ja leta 2010 sem na vseh volitvah, državnih in občinskih, vse do predzadnjih, glasoval za kandidate ali kandidatke moje nekdanje stranke. Recimo, da po ključu najmanjšega zla. Saj vemo, kako je s »prvo ljubeznijo«?! Je nikoli ne pozabiš. A toliko se je pogršala, da sem naposled prešel k Levici, danes Levici-Vesni, pri kateri vse kaže, da tudi ostajam. Me tovrstni revival eksperimenti vse prej kot prepričajo.
Aurelio Juri, Koper