Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) in zakon o zdravniški službi (ZZdrS) zahtevata diskrecijski nadzor države in nesorazmeren/pretiran poseg v temeljno ustavno pravico do svobode dela (49. člen ustave RS). Zdravniki smo že tako ali tako med najbolj reguliranimi poklici in dodaten nadzor sploh ni potreben. Sedaj se pa obeta še pravilnik merjenja dejanske obremenjenosti zdravstvenih delavcev. Jasno je, da so mišljeni predvsem zdravniki. Vse medicinske dejavnosti morajo biti med seboj komplementarne (tudi s porazdelitvijo obremenitev za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva). Naj ponazorim. Na Internistični prvi pomoči UKCL so skupaj z redno zaposlenimi zdravniki precej redno delali zdravniki, ki niso bili zaposleni v UKCL. In kaj je s tem narobe? Res pa je, da mora delavec, ki dela pri drugem delodajacu, pridobiti soglasje svojega primarnega delodajalca. In kolikor je meni znano, so ga tudi imeli. Ali so od sekundarnega delodajalca primarni delodajalci prejemali kako kompenzacijo, ne vem, bi bilo pa prav, da bi jo. Ampak tako bi moralo veljati za vse javne uslužbence in ne samo za zdravstvene.
Na osnovi izkušenj trdim, da niti na vsakem bolnišničnem oddelku (če govorimo samo o bolnišnicah), kaj šele v celotni bolnišnici, ni mogoče meriti vseh obremenitev. Nekaj je razmeroma enostavno meriti, denimo število in zahtevnost sprejetih in odpuščenih bolnikov, prvih in kontrolnih ambulantnih pregledov ali število in vrsto ter zahtevnost kirurških posegov. Kje pa so druge zadolžitve, ki niso nikjer zabeležene? Mnoge od teh preprosto sodijo v redno delovno obveznost. Vprašanje pa je, kako meriti obremenjenost vodstvenih delavcev, ki imajo zelo malo ali skoraj nič opravka z bolniki? Malo za šalo in malo zares. Ali se bi pri njih evidentiralo število ur, ki jih prebijejo na sestankih? Predlog merjenja obremenitev zelo spominja na slovito štempljanje. Za nekatere da, za druge pa?
Imel sem to srečo, da je bilo vodstvo moje bolnišnice toliko modro, da je mnogim zdravnikom omogočilo ter celo spodbujalo začasno delo pri drugem delodajalcu tudi zaradi večje povezanosti s primarnim zdravstvom. Tako smo bili kot nekakšna ekspozitura svoje delovne organizacije na področjih, ki jih manjši zdravstveni zavodi niso bili sposobni kadrovsko zagotoviti. Ti so imeli na voljo specialista, moj delodajalec pa je dobival nove bolnike in s tem možnost večjega prihodka. Tako sodelovanje je torej samo dobro za obe strani. Naj ponovim, kar ponavljam že vsaj petdeset let. Približati je treba specialista bolniku, ne pa da se ti pošiljajo na urgence tudi takrat, ko ni potrebno, ali se kopičijo v neskončnih čakalnih vrstah. Tisti, ki pa si lahko privoščijo samoplačniške storitve, uberejo to pot, čeprav so po zakonu upravičeni do brezplačnih storitev. To je šele diskrimatorno.
Ob tako kritičnih razmerah v zdravstvu bo učinek pretirane regulacije dela zdravnikov še poslabšal razmere, saj ne more biti drugače. Kako naj skrajšamo čakalne dobe z omejevanjem dela zdravnikov? Za tak dosežek si predlagatelji zaslužijo Nobelovo nagrado za ekonomijo. Zaradi tega nas bo še zelo bolela glava. Morali bi izkoristiti ves kadrovski potencial, ki je na voljo. In dokler so čakalne vrste nerazumljivo dolge, je konkurenčna prepoved popoln anahronizem.
Marjan Fortuna, Kranj