Veliko je knjig in pričevanj, veliko je posnetega in napisanega gradiva o različnih Janševih aferah, od osamosvojitvene vojne naprej do te zadnje, ki ji celo pripisujejo veleizdajo. Ni pa pravnomočnih sodb, ki bi vse skupaj razčistile. Zato se ta tema vedno znova vrača, zlasti zdaj, ko je na vidiku njegova četrta vlada. V velikem delu javnosti obstajata o njem trajen dvom ter odpor, pri mnogih tudi strah.
Pravniki nam dopovedujejo, da demokracija ne temelji na tem, kdo zna bolj prepričljivo govoriti, ampak na tem, kdo lahko svoje trditve dokaže. Dokler sodišča ne opravijo svojega dela, obstaja domneva nedolžnosti. Če to opustimo, odpremo vrata politiki, kjer je dovolj že obtožba. Že, že, a nas tudi zanima (jezi, skrbi, žalosti, veseli …), zakaj pravosodni organi svojega dela prevečkrat ne opravijo. To vzbuja velik dvom tudi vanje. In v demokracijo.
Kaj pa nevarnost, da zaradi odsotnosti pravnomočne sodbe ignoriramo politično odgovornost? Primeri iz tujine, kot sta Sebastian Kurz ali Ivo Sanader, kažejo, da lahko pride do hitrih političnih posledic, a šele, ko obstaja dovolj trdna pravna podlaga. Očitno pri nas tega ne zmoremo.
Različni komentatorji nas raje prepričujemo, da so vse napake enake, da so vsi politiki enaki. Da med Robertom Golobom in Janšo ni posebnih razlik. A v resnici obstajajo že v sami naravi problema.
Primerjajmo dve situaciji, ki sta v zadnjem času zaznamovali slovenski politični prostor. V prvi gre za očitke o sodelovanju s tujimi obveščevalnimi oziroma paraobveščevalnimi strukturami v času volitev, z namenom vplivanja na državljane. To Janševe sodelavce na poti v »državo za bogate« prav nič ne moti. V drugi situaciji pa gre za osebni odnos, dopustovanje in nato politično odločitev, ki koristi znancu ali prijatelju. To pa Janševi vazali (pa ne samo oni) do onemoglosti kritizirajo. Na prvi pogled je oboje problem integritete. A tu se podobnost konča.
Če bi se izkazalo, da je Janša v volilnem času sodeloval z akterji Black Cube, ki zbirajo ali celo manipulirajo z informacijami na nezakonit način, potem govorimo o posegu v temelj demokracije. Za odvisnost od Izraelcev gre in za izdajo Slovenije. (Nič novega za »janšiste«, bodo rekli mnogi.) Če je proces volitev okužen, potem ni več jasno, ali rezultat odraža voljo volivcev ali konstrukcijo tistih, ki manipulirajo z nami. Na drugi strani pa pri Golobu lahko obstaja konflikt interesov. Politik, ki zasebno preživlja čas z nekom in nato sodeluje pri odločitvah, ki temu človeku koristijo, lahko ruši zaupanje. Ne gre pa za potencialno spodkopavanje demokratičnih procesov.
Zato res ni vseeno, kako te stvari ovrednotimo.
Zanima me in še bolj skrbi, kdaj bomo končno potegnili mejo. Ne glede na to kdo je »naš« in kdo je »njihov«. In tudi med drugim ugotovili, kdo so naši najzaslužnejši »osamosvojitelji« ter največji domoljubi. So to res tisti, ki so se skrivali v kleti Cankarjevega doma? Pa tisti, ki nas brez slabe vesti izdajajo za lastne cilje?
Na koncu pa upam, da skrajni desničarji zaman računajo na našo otopelost ter vdajo.
Polona Jamnik, Bled