Prav zato pa je odločitev, da se Slovenija ne bo pridružila tožbi Južne Afrike proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem zaradi genocida nad Palestinci v Gazi, toliko bolj nerazumljiva in politično razočaranje. Odločitev je presenetila celo predsednico Natašo Pirc Musar, ki je javno podpirala pridružitev tožbi in zdaj opozarja, da takšna poteza v svet pošilja napačno sporočilo o konsistentnosti slovenske zunanje politike.
Toda še več vprašanj odpira način, kako smo do te odločitve sploh prišli. Dolgo smo poslušali, da Slovenija odločitve še ni sprejela. Da se analizira. Da se tehtajo pravni vidiki. Da se pogovarjamo z zavezniki. Ves čas smo čakali, da se bo vlada pridružila tožbi. Vedno pa se je izkazalo, da še ni pravi čas. Zdaj vemo, da pravega časa očitno nikoli ni bilo.
Smo ves ta čas čakali zaman? Je ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon čakala, da se bo znotraj vlade nabralo dovolj glasov za podporo? Ali pa so javnost in civilno družbo preprosto do konca vlekli za nos?
Še bolj zgovorno je, da javnost sploh ne ve, kdo je proti odločilni potezi glasoval. Bomo kdaj izvedeli, kateri ministri so bili proti? V demokraciji bi moralo biti to samoumevno vprašanje politične odgovornosti.
Slovenija, še zlasti ministrica Tanja Fajon, je v zadnjem letu ustvarila vtis izjemne moralne drže. Premier Robert Golob je v varnostnem svetu Združenih narodov odločno govoril o spoštovanju mednarodnega prava (in tudi zdaj naj bi podpiral pridružitev tožbi). Nataša Pirc Musar se je jasno izpostavila v Evropskem parlamentu. Slovenija je priznala Palestino … Toda ko je prišla priložnost za konkretno pravno dejanje – za podporo postopku pred najvišjim mednarodnim sodiščem – vlada te moralne poteze ni zmogla.
Uradni argumenti so nejasni. Govori se o nacionalni varnosti, o sodelovanju z izraelskimi partnerji na področju kibernetske varnosti, o pritiskih velesil. Toda prav to razkriva problem: če je slovenska digitalna ali varnostna infrastruktura res tako odvisna od ene države, potem imamo veliko večji strateški problem, kot ga želi priznati vlada.
V resnici se zdi, da je prevladal politični pragmatizem. In morda tudi predvolilna računica.
Morda (ali verjetno) bi bilo drugače, če bi o tem odločal parlament. Tam bi bila razprava javna, politična odgovornost jasna, argumenti pa izpostavljeni. Na vladi pa je odločitev ostala zavita v meglo kolektivne odgovornosti.
In še ena dimenzija je, ki jo politika očitno ignorira. Če bo na slovenskih volitvah 22. marca zmagala skrajna desnica, Slovenska demokratska stranka, ki se politično postavlja kot zaveznica politike Benjamina Netanjahuja in občudovalka Donalda Trumpa, je precej verjetno, da jima bo brez zadržkov sledila – ne glede na njuno početje ali posledice. Prav zato bi bilo še toliko pomembneje, da Slovenija danes jasno pokaže, kje stoji in kakšna načela zagovarja. Prav zato je bil to trenutek, ko bi Slovenija lahko jasno pokazala, kaj pomeni njena pogosto poudarjena zavezanost mednarodnemu pravu.
Namesto tega smo dobili še eno lekcijo politične nedoslednosti: veliko moralnih besed – in zelo malo poguma, ko bi ga bilo treba pokazati.
Polona Jamnik, Bled