Prejšnja opozorila vladi so šla mimo neopažena in zato niso bila moteča. Članki izpostavljajo razloge za zavračanje homeopatije s strani šolske medicine in onemogočanje zdravnikov, da bi jo izvajali, predvsem z vidika avtoritet šolske medicine, ki homeopatije nikoli ni sprejemala. V nobenem od objavljenih člankov ni zaslediti, kaj o tem pravi druga stran.
Zakonodaja, ki ureja to področje, je v neskladju z Ustavo RS, kar je ugotovilo tudi ministrstvo za zdravje, ko je v času Cerarjeve vlade pripravljalo spremembe zakona na tem področju. To je razvidno iz objavljenih izhodišč za pripravo nove zakonodaje. Od obljubljenih sprememb na koncu ni bilo nič.
Stanje, kar se izvajanja homeopatije tiče, je pri nas absurdno. Vleče se že od leta 2000, ko je Zdravniška zbornica podaljšanje zdravniške licence nezakonito pogojevala s podpisom izjave zdravnika, da se ne bo ukvarjal z zdravilstvom oziroma mazaštvom, kamor so prištevali tudi homeopatijo. Junija 2008 je sledil popravek zakona o zdravniški službi, z grožnjo odvzema in nepodelitve zdravniške licence zdravnikom, ki se ukvarjajo z zdravilstvom. Malo pred tem (leta 2007) je bil sprejet zakon o zdravilstvu, ki naj bi urejal nezdravstvene delavce (laike), vendar so vanj vključili tudi homeopatijo, čeprav homeopatija ni zdravilska metoda. Na to kaže tudi pogoj, da homeopatijo lahko izvaja samo oseba s končano medicinsko fakulteto, kar je pravzaprav zdravnik. Da homeopatija ni zdravilstvo (ki ga izvajajo laiki, ki jim pravimo zdravilci), ampak medicina (ki jo izvajajo profesionalci, ki zato niso zdravilci, ampak jim pravimo zdravniki), govori tudi to, da so homeopatska zdravila po zakonu zdravila za uporabo v humani medicini. Zdravila za uporabo v humani medicini pa po zakonu predpisuje samo zdravnik. Zdravilec po zakonu zdravil za uporabo v humani medicini ne sme predpisovati, saj tudi ne sme zdraviti. Lahko samo izboljšuje bolnikovo počutje. Zdravnik torej s homeopatskimi zdravili ne sme zdraviti, čeprav je samo on tisti, ki jih lahko predpisuje, zdravilec (v tem primeru zdravnik, ki je po sedanji zakonodaji prekvalificiran in degradiran v zdravilca, saj naj bi bila homeopatija zdravilstvo) pa po zakonu ne sme predpisovati zdravil za uporabo v humani medicini, kamor spadajo tudi homeopatska zdravila. To pomeni, da homeopatije po zakonu pri nas ne more izvajati nihče.
Mnenje Komisije za medicinsko etiko, da naj bi bilo izvajanje homeopatije s strani zdravnikov etično sporno, se skuša prikazati kot nekaj absolutnega. Ta etična spornost pa je očitno zelo lokalnega značaja, saj popolnoma enaka praksa v Avstriji, Italiji, Nemčiji in v drugi državah EU ni etično sporna. Nikjer zaradi izvajanja homeopatije zdravnikom ne odvzemajo zdravniških licenc.
Enako velja za izraženo skrb Zdravniške zbornice glede varnosti pacientov.
Treba je tudi vedeti, da po Evropi že nekaj let poteka dobro organizirana kampanja proti homeopatiji. Del te kampanje so tudi napadi na vsako znanstveno študijo, ki govori v prid homeopatiji, kot je v drugem članku omenjena študija prof. dr. Michaela Frassa v reviji The Oncologist. Študija je bila umaknjena po letih nadlegovanja prof. dr. Frassa in urednika te revije s strani tako imenovanih skeptikov.
V Švici zaradi sistema referendumov nasprotniki niso tako uspešni, saj imajo ljudje do homeopatije pozitiven odnos in ne želijo, da bi imela uradna (šolska) medicina, ki je ugrabljena s strani farmacevtske industrije (lahko bi ji rekli kar »big pharma based medicine«) monopol nad njihovim zdravjem. Konec koncev, če bi bila »znanstveno podprta medicina« res tako učinkovita, kot želi prikazati, ljudje ne bi iskali drugih načinov zdravljenja.
Vprašanje homeopatije ni vprašanje znanosti, ampak terapevtske svobode zdravnika in pravice pacienta do izbire. Skrajni čas je, da se ta dolgoletni pravni absurd končno odpravi, saj ne bi smel trajati niti dneva, kaj šele četrt stoletja.
Miloš Žužek, dr. med., Slovensko homeopatsko društvo, Ljubljana