A danes ne želim pisati o Demokratih nasploh. Že nekaj časa me skrbi njihov minister za zdravje Tadej Ostrc. Ne zgolj zaradi potez, ki spodkopavajo javno zdravstvo, ampak zaradi njegovega razumevanja javnega zdravja in družbenih problemov, ki bi jih moral kot minister razumeti bolje od večine drugih.
Njegova izjava, da je alkohol za Slovence »neke vrste hrana«, razkriva zaskrbljujoč način razmišljanja o enem največjih javnozdravstvenih problemov v državi. Minister za zdravje bi moral biti prvi, ki opozarja na posledice pitja alkohola, ne pa prvi, ki jih relativizira. Če se ob razpravi o drogah sklicujemo na znanost, podatke in tveganja, potem bi morali enaka merila uporabljati tudi pri alkoholu. V nasprotnem primeru ne gre za zdravstveno politiko, ampak za politično prilagajanje družbenim navadam.
Alkohol je res pogosto del praznovanj, druženj, poslovnih srečanj in družinske tradicije. Toda za sabo tudi pušča številne tragedije. Ostajajo družine, ki jih je razbil alkoholizem. Ostajajo otroci, ki odraščajo ob odvisnih starših. Ostajajo ženske in moški, ki so žrtve nasilja, povezanega z alkoholom. Ostajajo prometne nesreče, prezgodnje smrti, telesne bolezni, duševne stiske in samomori. Nobena tradicija teh dejstev ne izbriše.
Ko minister za zdravje govori o alkoholu, od njega pričakujem predvsem zdravstveni pogled. Jasno zavedanje, da je alkohol psihoaktivna substanca z dokazano škodljivimi posledicami za posameznika in družbo. Če je namen testiranj funkcionarjev na droge zagotavljanje odgovornosti in sposobnosti odločanja, zakaj bi bil alkohol izvzet. Alkohol vpliva na presojo, reakcijski čas, samokontrolo in sposobnost odločanja. To so medicinska dejstva.
Še bolj problematično pa je sporočilo, ki ga takšna ministrova argumentacija pošilja javnosti. Zaposleni v številnih delovnih okoljih ne smejo opravljati dela pod vplivom alkohola. Vozniki so podvrženi nadzoru. Delavci lahko zaradi alkoholiziranosti izgubijo službo. Ko pa pride do najvišjih nosilcev oblasti, se nenadoma pojavi argument tradicije.
Tu se odpira širše vprašanje politične kulture. Mnogi državljani opažamo, da za politični razred veljajo drugačna merila. Poslanci imajo pravice, ugodnosti in nadomestila, o katerih večina zaposlenih lahko le sanja. Hkrati pa je politična odgovornost v praksi pogosto precej milejša od odgovornosti, ki jo nosijo običajni ljudje v svojih poklicih.
Tudi vprašanje integritete kandidatov za najvišje funkcije se v Sloveniji odpira vedno znova. Državljani upravičeno pričakujemo, da bodo tisti, ki sprejemajo zakone, izpolnjevali najvišje standarde. Imajo odgovornost do javnosti in vzgled, ki ga naj predstavljajo.
Ko minister za zdravje relativizira alkohol s sklicevanjem na tradicijo, prispeva k družbeni slepoti, ki je desetletja omogočala podcenjevanje alkoholizma. To je vprašanje javnega zdravja.
In naloga Ostrca je braniti zdravje ljudi. Ali mu to ni jasno?
Polona Jamnik, Bled