Za g. Zoreta, čeprav mu je verjetno znan nauk, da moramo najprej videti bruno v svojem očesu, vsaka usluga, kjer pričakujemo povrnitev nagrade, ni korupcija, še posebej če gre za usluge ustanove, ki ji pripada. In tudi ni trgovanje.
Dajanje obljub, da bomo po smrti nagrajeni za naša dela, blagoslavljanje šol, hiš, živine itd … je mogoče za nekatere tolažba, pomiritev, veselje – kaj pa je za tistega, ki nudi »darilo«? V čem je razlika med tovrstnim veseljem in počitnicami na jahti, hotelu, apartmaju... razen v ceni? Ali tisti, ki sprejemajo »zastonj« majhna darila, ne bi sprejeli velikega darila, če bi imeli možnost? Psihiatri, učitelji joge, pevci nam dajejo pomiritev, veselje – ne dajejo daril.
Veliko nevladnih organizacij, podjetij zbira »prispevke«, da najprej podari denimo sodelovanje na tekmovanju, »zdravstveni pregled« ipd, nato pa pričakuje protiuslugo, nakup njihovega izdelka ipd.
Najdražje darilo je darilo, ki je »zastonj«, ker ko dobimo tako darilo, se čutimo dolžni vrniti dolg. To je v naših genih. Kot pojasnjujejo znanstveniki, gre za občutek »vzajemnosti«, zaradi katerega imamo slabo vest, če ne vrnemo »dolga«.
In mnogi darovalci se tega zavedajo in s pridom to izkoriščajo, nekatere ustanove že stoletja.
Majda Koren, Ljubljana