Naj takoj povem, da temu modrijanu (Anžetu Logarju) še iz časov, ko si je prizadeval postati prvi v državi, nisem verjel in še manj zaupal, ko se je po letih in letih političnega bojevanja ob boku novemu-staremu premierju razglašal za povsem polnoletnega, osamosvojenega in povsem suverenega kandidata. In celo nasmejal sem se, češ, koga pa naj znova skuša pretentati, ko si je ustanovil stranko, ki bi naj bila osvežitev zakrnelega domačega političnega prostora, odpiralna in povezovalna med njegovimi kronično sprtimi protagonisti. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.
Spremljamo te dni rojevanje nove vlade. Iz česa nastaja? Iz gmote zarečenega kruha, prelomljenih obljub, besed enkrat tako, drugič drugače, ki razgaljajo, res, vso krutost realne politike. Toda to ni fenomen, ki ga pogojujejo ali determinirajo morda podnebje, naraščajoča spomladanska vročina, suša, dražitev energentov, umetna inteligenca. Besede enkrat tako in drugič drugače izrekamo mi, ljudje, zavestno, da drugim sporočamo, kaj mislimo, kako se imamo, kaj smo in bomo počeli, da tudi kdaj kaj obljubimo, ko čutimo, da lahko, da se obljubljenega bomo držali, da smo tega zmožni. Seveda, nikoli ne reci nikoli in naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. A pretendenti za oblast in njeno slast morajo gojiti do tistih, ki jim jo bodo zaupali, pošten, odkrit, preverljiv odnos, jim sporočati besede, ki držijo.
Sam sem tudi presedel v profesionalni politiki 20 let in sem moral, bodisi kot župan bodisi kot poslanec, volivkam in volivcem, na zaupanje katerih sem računal, mnogokaj obljubljati, jim jamčiti, da bom storil za njihovo dobro. A imel sem nos, da s tem nisem šel predaleč. Ko so bila pričakovanja prevelika, moja edina obljuba je bila, da bom storil vse, kar je bilo takrat v mojih močeh. Kot župan sem bil, na nekem zboru krajanov, tudi izžvižgan ob zagovarjanju določene variante pri trasiranju zadnjega odseka obalne hitre ceste do Kopra, a ne zato, ker se ne bi držal obljub. Obratno. Poslovil pa sem se z edinim resnim očitkom Koprčank in Koprčanov, da sem včasih preveč trmaril. Šef nove koalicije se bo tudi spomnil moje bogokletne izjave na slovesnosti 26. oktobra 1991 ob odhodu zadnjega vojaka JLA, ko sem pred 1500 teritorialci z vseh koncev Slovenije, to je bilo jedro zorenja domače vojske, nakazal prvi korak k demilitarizaciji novorojene države. Leto prej smo bili pač sprejeli na občinski skupščini resolucijo o demilitariziranem statusu Kopra in osebno sem bil podpisal Deklaracijo za mir, ki je sanjala demilitarizirano Sloveniji.
Kar me sicer najbolj žalosti in zgraža, je videti v druščini, ki nam bo za nekaj časa zagotovo vladala in grenila življenja, najmanj dva zdravnika, torej že po naravi poklica in poslanstva humanista, ter stranko, ki se razglaša za krščansko in bi naj sledila papeževim (Božjim) besedam. Ki pa se jih to, kar je zagrešil in še počne Izrael v Gazi, v Libanonu, pa proti Iranu s podporo ZDA, ne dotika, in mirno spremljajo in sprejmejo prijateljevanje šefa nove koalicije z naročnikom iztrebljanja 70 tisoč in več Palestincev, od tega 22 tisoč otrok, 15 tisoč ženskin mnogo pobitih med humanitarci, zdravstvenimi delavci in novinarji, ki ga poleg tega Mednarodno kazensko sodišče v Haagu preganja zaradi vojnih zločinov. Ene same besede niso rekli, ko je Netanjahu čestital Janši za mandatarstvo in sta se v telefonskem pogovoru zavzela za novo prijateljevanje tudi med državama.
Aurelio Juri, Koper