Poslanec SDS Žan Mahnič je po opozorilih nekdanjega direktorja Sove Rajka Kozmelja predlagal, naj slovenske obveščevalne službe »takoj prenehajo s posredovanjem obveščevalnih in varnostnih poročil« uradu predsednice Nataše Pirc Musar. Argument je bil, da so lahko ljudje, ki so neposredno povezani z varovano osebo, potencialni kanal za tuje obveščevalne službe. Razumem. A zakaj isti varnostni standard velja za vse?
Pri Nataši Pirc Musar je v ospredju njeno dolgoletno prijateljstvo z rusko državljanko Viktorijo Krivolucko. Govori se o njunih poslovnih povezavah, o stikih, o tem, da je bila prijateljica v vozilu varovane osebe. Vse to je lahko predmet varnostne presoje. Toda iz javno znanih podatkov ne izhaja, da bi bila Krivolucka agentka ruske obveščevalne službe, da bi od predsednice pridobivala tajne podatke ali da bi Sova ugotovila konkretno obveščevalno operacijo prek nje.
Pri Black Cube pa ne govorimo samo o hipotetičnem tveganju. Sova je javno predstavila ugotovitve o konkretni paraobveščevalni dejavnosti in tujem vmešavanju v slovenske volitve. Predstavniki izraelskega zasebnega obveščevalnega podjetja so bili po uradnih ugotovitvah večkrat v Sloveniji; trije so se decembra 2025 ustavili tudi na Trstenjakovi 8, kjer je sedež SDS. Sova je navedla, da ima za to materialne dokaze in zadevo predala policiji ter tožilstvu.
To je precej drugačna situacija. Pri Nataši Pirc Musar imamo potencialno varnostno tveganje. Pri Black Cube pa imamo konkretno ugotovljeno obveščevalno dejavnost, konkretne operativne metode, materialne dokaze in ugotovljeno tuje vmešavanje. In vendar se javna razprava obrača v nenavadno smer. Pri eni strani zadostuje že možnost, da bi lahko obstajalo tveganje. Pri drugi strani pa se ob konkretnih ugotovitvah Sove zelo hitro doda opozorilo: »Ampak saj ni dokazano, da je Janša to naročil.«
Tudi sama tega ne trdim, ker iz javno objavljenih ugotovitev Sove tega ni mogoče pošteno sklepati. Trdim pa: če zahtevamo tako visok varnostni standard za predsednico republike, potem ga moramo zahtevati tudi za druge nosilce oblasti. Če je že potencialna možnost tujega vplivanja dovolj, da se predlaga prekinitev obveščevalnega obveščanja predsedničinega urada, kaj naj potem naredimo s konkretnimi ugotovitvami o tuji paraobveščevalni dejavnosti, povezani s politično stranko? Zakaj je pri Rusiji dovolj vprašanje »kaj pa če«, pri Izraelu pa zahtevamo dokaz »kje je naročilo in kdo ga je dal«?
Pred letom 2022 je bilo potovanje v Rusijo za Slovence nekaj povsem običajnega. Tja smo hodili turisti, gospodarstveniki, politiki in diplomati. Slovenija je imela z Rusijo normalne odnose. Danes je zaradi agresije proti Ukrajini in varnostnih razmer povsem drugače. Toda dejstva, da so bili stiki z Rusijo nekoč običajni, ne moremo izbrisati.
Bolj kot vprašanje, ali je Nataša Pirc Musar ravnala prav ali narobe, me zanima, kdo določa, kaj je varnostno tveganje. In po kakšnih merilih. Če so merila objektivna, bi morala biti enaka za predsednico republike, predsednika vlade, poslance in njihove politične kroge. Ne glede na to, ali je tuja država Rusija, Izrael, ZDA ali katera koli druga država. Če pa se merila spreminjajo glede na politično pripadnost domačega akterja in glede na to, katera tuja država je v ozadju, potem govorimo o politični interpretaciji varnosti. In to je nevarno. Obveščevalne službe morajo biti previdne. Politiki morajo biti še bolj previdni, ko njihove ugotovitve uporabljajo za politične obračune.
Zato pozivam Žana Mahniča, naj odgovori, ali je njegov kriterij univerzalen. Če je, potem naj ga uporabi tudi pri Black Cube. Varnostno tveganje nima strankarske izkaznice. In če res želimo zaščititi slovensko državo pred tujim vplivom, bi bilo dobro, da najprej zaščitimo tudi osnovno načelo: enaka merila za vse.
Polona Jamnik, Bled