Informacijski prostor je temeljni gradnik civilizirane družbe, a tudi naša lokalna realnost kaže, da se ta prostor pod krinko nekakšnih »posodobljenih usmeritev« pospešeno zapira in sterilizira.
Pred nedavnim me je zapis Sonje Dornik na platformi Blejski Forum (Kako cenzura briše sledi) spodbudil, da sem na portalu MojaObčina.si poskušal objaviti kritičen, a argumentiran mnenjski komentar o pomenu odprtega dialoga. Prepričan sem bil – in preambula k splošnim pogojem delovanja tega portala mi je dajala prav –, da gre za medij, ki »omogoča prosto in svobodno izmenjavo mnenj ter prispeva k dvigu demokratičnega dialoga na ravni lokalnih skupnosti … in ponuja možnost soustvarjanja lokalnega utripa«.
Odgovor uredništva (domnevam, da njihove PR službe) me je postavil na realna tla. Prispevek je omenjena platforma uradno zavrnila s sklicevanjem na svoje uredniške smernice. V obrazložitvi so eksplicitno zapisali, da portal »ni odprti forum za neomejeno objavljanje osebnih stališč« in da praviloma »ne objavlja vsebin, katerih glavni namen je izražanje osebnega mnenja, polemiziranje, nadaljevanje spora ali javno obračunavanje«. Med nezaželene vsebine so izrecno uvrstili pisma bralcev, odprta pisma, osebne komentarje in replike.
S formalnega stališča zasebnega medija bi takšni poslovni odločitvi težko oporekali. Vsak lastnik ima pravico svoj medij spremeniti v suhoparen oglasnik, kot je znamenita Nova24tv in njej podobni mediji, ampak v zgodbi o portalu MojaObčina.si obstaja bistven preobrat: ta platforma deluje v javnem prostoru kot »največji slovenski ekosistem za lokalne novice« in je v številnih slovenskih občinah sofinancirana z javnim, davkoplačevalskim denarjem.
Na podlagi informacij javnega značaja izvemo, da občina Bled za najem te informacijske platforme plačuje mesečni prispevek (375 € +DDV, ob najmanj 36-mesečni vezavi), v zameno za ta proračunski denar pa se je na spletni strani občine (morda slučajno, morda tudi ne), pojavilo »pomenljivo« pojasnilo, citiram, »da se pomembnejšim pozitivnim objavam … nameni več pozornosti«.
In tukaj se benigna uredniška odločitev spremeni v prvorazredno javno, politično in etično vprašanje. Ali je sprejemljivo, da občani s svojim denarjem plačujemo medij, ki nam uradno vsaj omejuje, če ne že prepoveduje objavo naših lastnih mnenj, stališč in odprtih pisem, hkrati pa občina kot najemnik informacijskega portala javno prizna, da favorizira predvsem »pozitivne« objave? S finančno podporo takšni platformi občina de facto legitimira krčenje demokratičnega dialoga in tolerira uvajanje enosmernega informiranja.
Enostranske informacije niso informacije. So prirejene informacije in manipulacija, ki dolgoročno škodujejo skupnosti, saj jo delajo zatohlo in ranljivo. Cenzura v vseh pojavnih oblikah je izraz strahu pred kritičnim javnim mnenjem, še hujša od nje pa je samocenzura uredništev, ki temelji na strahu pred izgubo vpliva ali finančnih virov.
Osebna stališča občanov in civilnih gibanj so naravni antibiotik za bolezni vsake družbe, administrativna presoja, da je prostor odprt predvsem za tisto, kar oblast preko medijev označi za »pozitivno«, pa je simptom neverjetno globokega razkroja.
Ko se medijski prostor krči in javni medij ob podpori lokalne oblasti postane zgolj trobilo za olepševanje realnosti, ta izgubi vsakršno verodostojnost. Zato pozivam vodstva vseh 95 občin, ki ta portal finančno podpirajo z zavezujočimi večletnimi pogodbami in s tem omogočajo, skladno s sloganom portala, da »lokalne zgodbe zaživijo«, da ponovno premislijo pogoje in smiselnost sofinanciranja platforme, ki javni prostor zapira, namesto da bi ga odpirala, vsem 10.000 in še več avtorjem in 860.000 obiskovalcem mesečno (privzeto iz predstavitve portala) pa predlagam, da vodstva občin k temu razmisleku še dodatno spodbudijo z javno podporo. In razpravo.
Ne gre zanemariti, da bodo prvi, ki bi steriliziran in neverodostojen medij zapustili, prav najboljši, najbolj aktivni in najbolj tankočutno razmišljajoči občani.
Emil Brence, Bled