Tak je bil tudi odziv uredništva portala MojaObcina.si na opozorila o močno problematičnem zapiranju medijskega prostora. Portal sebe sicer deklarira kot medij, ki »omogoča prosto in svobodno izmenjavo mnenj ter prispeva k dvigu demokratičnega dialoga na ravni lokalnih skupnosti«, pri tem pa očitno zanemari, da je z uvedbo novih uredniških smernic ta prostor v celoti zaprl za mnenja tistih, ki ga posredno, iz davkoplačevalskega denarja, sofinanciramo.

Simptom tega je naravnost škandalozna izjava na uvodni strani platforme MojaObcina.si Bled, ki nasprotuje vsemu, kar naj bi bil namen tega medija. Kmalu za poudarkom, da je »vsak soustvarjalec lokalnega utripa«, je zapisan pomenljiv dodatek, ki poslanstvo medija obrne na glavo s trditvijo, da »pozitivnim objavam … portal MojaObcina.si nameni tudi več pozornosti«. Šele z združitvijo obeh izjav postane razumljiva uporaba novih uredniških smernic, ki selekcionirajo prispevke.

Zaradi šuma velikih besed o »prostoru za ustvarjalce in o raznolikosti vsebin« se težko izlušči bistvo delovanja tega medija na Bledu, in to je, da je vsak lahko soustvarjalec, dokler objavlja pozitivna mnenja in ne omenja težav. Dobrodošla je vsaka delitev idej, če le ni kritična do lokalne oblasti in tega medija. Skratka, vsebino lahko soustvarjajo le tisti, ki »dobro v srcu mislijo«. Pri tako zastavljeni uredniški politiki pademo v paradoks, ko »pozitivna novica« brez kritične distance postane zavajajoča ali celo škodljiva, kritično mnenje pa je prvo zdravilo, ki prepreči, da se vsi skupaj ne pogreznemo v apatijo in cinizem.

Kritika zapiranja medijskega prostora na lokalni ravni ni benigna. Varovanje lokalnega medijskega prostora vzpostavlja ključne ustavno-pravne meje, ki neposredno krepijo tudi obrambni sistem večjih javnih medijev (npr. RTV Slovenije) pred političnimi pritiski. Lokalni mediji, ki jih sofinancirajo občine, in nacionalni javni servis si delijo isto temeljno DNK: financirani so z javnim denarjem z izključnim namenom služenja javnemu interesu, ne pa interesu vladajoče politike.

Poskusi podrejanja medijev se vedno začnejo na lokalni ravni, kjer so mediji zaradi bližine politike finančno najbolj ranljivi. Če družba dopusti, da lokalne oblasti in njihovi izvajalci (kot je MojaObčina.si) nekaznovano cenzurirajo občane v skoraj polovici občin po državi, se ta avtoritarni vzorec hitro preseli na državno raven. S tem ko bralci že na lokalni ravni sprožimo alarm proti takim poskusom in zahtevamo odgovorno porabo javnega denarja in dolžnost medija, da ohrani pluralizem mnenj, gradimo prvi obrambni zid javnega prostora pri samem temelju. To bi bilo/bo jasno opozorilo vsaki politiki, da so ustavne pravice do svobode izražanja nad njihovimi internimi pravilniki in političnimi kapricami.

Vemo, javna RTV se nenehno bori z očitki glede plačevanja prispevka, medtem ko se lokalni portali pogosto oglašujejo kot »brezplačni«. Nove uredniške smernice portala MojaObcina.si, pa tudi objava komentarjev v Dnevniku ljudem odpirata oči: »brezplačnega kosila ni«, ker tudi lokalne platforme plačujemo državljani. Skozi občinske proračune. Ko ljudje spoznajo in razumejo, da lokalni monopoli za njihov denar izvajajo cenzuro, bodo veliko bolj cenili tudi pomen neodvisnega, profesionalnega in zaščitenega javnega servisa, kot je RTV, ki mora imeti zakonske varovalke proti takšni samovolji.

Največji sovražnik neodvisnosti medijev ni le agresivna politika, temveč javna apatija – občutek, da se ne da nič spremeniti. Nam, običajnim ljudem, zato ne preostane drugega, kot da se javno izpostavimo in se upremo vsakršni represiji in s tem dokažemo, da posameznik s pravimi argumenti lahko prisili sistem v defenzivo. Ta pogum je nalezljiv in krepi civilno družbo, ki je edini pravi ščit javnih medijev pred političnimi apetiti. Hkrati pa so tudi neodvisni javni mediji prva obrambna linija civilne družbe pred samovoljo oblasti.

Zgodba z Bleda je lakmusov papir za stanje demokracije v celotni državi. Ko branimo svojo pravico do besede, branimo medijski in življenjski prostor za vse nas.

Emil Brence, Bled

Priporočamo