Ko je 1. julija 2024 DUJPP (Družba za upravljanje javnega potniškega prometa) prevzela pripravo, usklajevanje in potrjevanje voznih redov, je hitro linijo Celje–Ljubljana in Ljubljana–Celje ukinila. Odločitev je bila sprejeta brez strokovne razlage, brez soglasja ministrstva kot naročnika storitve in brez presoje vpliva na evropski projekt, ki je linijo sofinanciral. Po pritožbah uporabnikov je bila linija septembra 2024 ponovno vzpostavljena, vendar je DUJPP že novembra istega leta linijo Ljubljana–Celje spremenila z dodajanjem postajališč Žalec in Šempeter.
Gre za edini primer v okviru projekta Hitre avtobusne linije, kjer je bila trasa spremenjena na način, ki neposredno zmanjšuje osnovno funkcijo – hitrost in neposrednost. Vse druge hitre linije, vzpostavljene leta 2019 (npr. Maribor–Ljubljana, Murska Sobota–Ljubljana, Novo mesto–Ljubljana), so ostale nespremenjene, brez novih postankov in z ohranjenim voznim časom. Takšno selektivno poseganje v samo eno linijo kaže na arbitrarnost odločanja in preseganje pristojnosti DUJPP.
Po Uredbi (EU) št. 1303/2013, ki ureja porabo evropskih kohezijskih sredstev, mora biti vsak projekt izveden v skladu z odobrenimi cilji in tehničnimi parametri. Sprememba, ki vpliva na osnovni namen projekta, pomeni odmik od pogodbeno določenih pogojev in lahko predstavlja kršitev načela namenske porabe sredstev. V tem primeru je bil osnovni namen zagotoviti hitre in neposredne povezave, sedanja ureditev pa pomeni podaljšan potovalni čas in zmanjšano učinkovitost, kar je v nasprotju s ciljem, zaradi katerega je bila linija sofinancirana.
Tudi zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) jasno določa, da mora biti javni linijski prevoz učinkovit, hiter in gospodaren (5. člen), dostopen brez poslabšanja pogojev drugim uporabnikom (6. člen) ter da se vozni red lahko spremeni le, če ne vpliva negativno na kakovost storitve (32. člen). Dodajanje novih postaj na hitro linijo pomeni ravno to – poslabšanje pogojev in kršitev teh določb.
Posebej zaskrbljujoče je papagajsko ponavljanje DUJPP, da imajo potniki iz Celja »ustrezno alternativo z železniško povezavo«. Takšno pojasnilo kaže predvsem na aroganco in pomanjkanje razumevanja osnovnih načel prometnega načrtovanja. Železniška povezava med Celjem in Ljubljano ni primerljiva z avtobusno hitro linijo: vlaki redno zamujajo, potovanje traja najmanj uro in pol, pogosto zahteva prestop, ob tem pa so na progi Zidani Most–Ljubljana že več let v teku obnovitvena dela, ki dodatno podaljšujejo vožnjo. Vlak torej ne predstavlja enakovredne alternative, saj ne izpolnjuje osnovnega kriterija projekta – hitre in neposredne povezave.
Sklicevanje DUJPP na »povečanje dostopnosti širši populaciji« je pravno in vsebinsko neutemeljeno. Dostopnost se po evropski in slovenski zakonodaji zagotavlja z uvajanjem novih linij, ne s poslabšanjem kakovosti obstoječih storitev. Če želi država izboljšati dostopnost prebivalcem Žalca in Šempetra, mora to storiti z novo povezavo ali z nadgradnjo regionalnih linij, ne pa s spreminjanjem evropsko sofinancirane hitre linije, ki je bila namenjena popolnoma drugačnemu cilju.
Ko so se potniki glede nepravilnosti obrnili na Inšpektorat RS za infrastrukturo, bi ta moral preveriti skladnost ravnanja DUJPP z zakonodajo in koncesijskimi pogoji. Namesto tega je inšpektorat zadevo odstopil nazaj DUJPP – organu, katerega odločanje bi moral nadzirati. Po 27. členu zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) mora biti nadzor neodvisen in nepristranski. V tem primeru ni bil ne eno ne drugo.
Opisano stanje kaže na preseganje pristojnosti DUJPP, pomanjkanje neodvisnega nadzora in možnost neskladnosti s pogoji evropskega financiranja. Odgovornost do evropskih sredstev in do potnikov zahteva, da se preveri zakonitost sprememb in ponovno vzpostavi prvotni vozni red linije Ljubljana–Celje brez vmesnih postankov.
Katarina Prelog, Celje
